Preden se je odpravil na pot, je namreč po dolgem času padal dež, zaradi katerega je bila cesta ponekod izredno spolzka. V Parižljah je pred križiščem pritisnil na zavoro in ko je avto začelo zanašati na drugo stran vozišča, ni mogel storiti ničesar več. Silovito je počilo, potem pa ga je obdala tema. Z avtom je namreč trčil v drog električne napeljave in si poškodoval glavo. Iz kome se je zbudil šele tri mesece kasneje. Zaradi zloma lobanjskega dna in hudo poškodovanega debla je ostal tetraplegik.
Vsak dan molila, da ne bi izgubila sina
Boris o nesreči ne zna ničesar povedati, njegova mama Karla pa se še vedno spominja vseh podrobnosti tistega sobotnega dne. »Delala sem na vrtu, ko sem slišala zavijanje siren. Sveta Marija, pa menda ni kaj hudega, sem rekla sama sebi. Niti pomislila nisem, da je z Borisom kaj narobe. Kasneje me je poklical njegov prijatelj in mi dejal, da je imel nesrečo in da so ga odpeljali v bolnišnico. Takoj me je potolažil, da ni nič hudega, zato takrat nisem bila pretirano zaskrbljena, vendar sem soseda prosila, naj me takoj odpelje na celjsko urgenco. Tam pa sem doživela največji šok v svojem življenju,« nam je pripovedovala Rovšnikova.
Ko ji je zdravnik dejal, da Borisa še vedno oživljajo, se je sesedla na stol. Strah ji je ohromil telo, v prsih jo je tako stiskalo, da je komaj dihala. Iz denarnice je vzela Marijino podobico, jo stiskala k sebi in v molitvi prosila, naj ji nikar ne vzame ljubljenega sina. Zdravnik ji je poskušal dopovedati, da je skoraj nemogoče, da bi Boris s tako hudimi poškodbami preživel, ona pa je še naprej molila in prosila za čudež.
»Dali so mi vrečko z njegovimi oblačili in me poslali domov. Kakšne tri tedne sem vsako noč ležala v njegovi postelji in jokala. Oblačila, ki jih je nosil v času nesreče, sem stiskala k sebi in čakala, kaj bo. Samo mati, ki nosi v sebi brezpogojno ljubezen, lahko razume, kako sem se takrat počutila. Ker sem globoko verna, sem vsak mesec hodila na Brezje k Materi Brezjanski in dajala za mašo. Bila sem uslišana. Boris je preživel in se po večmesečni rehabilitaciji 17. marca 2009 vrnil k meni.«
Odločila se je, da se bo borila
Ko so Borisa pripeljali domov, je bil priklenjen na bolniško posteljo in povsem odvisen od matere. V bolnišnici so ji svetovali, da bi bilo najbolje, če bi ga namestili v enem izmed upokojenskih domov, vendar o tem ni želela slišati niti besede. Bila je prepričana, da bi bilo to za sina pogubno, pa tudi njej bi od žalosti počilo srce. Odločila se je, da se bo borila in da bo zdravnikom, ki so ji napovedovali samo najslabše, dokazala, da se motijo in da je mogoče s trdim delom in vztrajnostjo doseči marsikaj.
Leta so minevala, Boris pa je s pomočjo matere vedno bolj napredoval. Začel je govoriti in se počasi postavljati na noge. Pred dvema mesecema je s pomočjo bergel uspel narediti prve samostojne korake. »Bila sem presrečna, zdravniki pa presenečeni. Sploh niso mogli verjeti, da je Boris tako zelo napredoval. Veste, oba sva močno garala, da nama je uspelo. Še vedno vsak dan telovadiva in če le zmorem, ga peljem na Dobrno na fizioterapije. Nekaj plača zdravstvo, ostalo pa sama plačam. Za dvajset minut fizioterapije odštejem 17 evrov. Vse, kar imam, dam za njegovo zdravljenje. Poleg hčerke mi namreč pomeni vse na svetu in v drugih stvareh sploh ne vidim smisla življenja.«
Prijatelji iz vojske ga niso pozabili
Karla Rovšnik je iz srca hvaležna vsem, ki so jima v teh letih finančno ali kakor koli drugače priskočili na pomoč. Župnijska Karitas je Borisu podarila invalidski voziček, pa tudi nekdanji sodelavci iz Slovenske vojske niso pozabili nanj. Za rojstni dan ga vedno obiščejo in pred časom so organizirali celo delovno akcijo in jima pripravili drva za zimo. Z denarjem pa sta zelo na tesno. Karla ima 460 evrov pokojnine, Boris pa poleg 304 evrov invalidske pokojnine prejema samo 69 evrov invalidnine. Zaradi dodatnih terapij in nakupa homeopatskih zdravil komaj povežeta začetek in konec meseca, zato je bila Karla navdušena, ker je Rdeči križ na Polzeli letos organiziral dobrodelno akcijo in zbral denar za nakup dveh ampul botulina.
»Ampuli, ki zadostujejo za pol leta, sta stali 900 evrov. Gre za zdravilo, ki ga zdravstvena zavarovalnica ne plača, vendar je zelo učinkovito pri sproščanju mišic. Seveda ga Boris jemlje pod nadzorom nevrologa. Zelo mu pomagajo tudi homeopatska zdravila za izboljšanje spomina, ki pa prav tako niso poceni,« pojasnjuje mama Karla.
Boris je po nesreči tako napredoval, da je pred petimi začel brati celo časopis. Počasi, vendar pravilno zna prebrati naslove, še posebej rad pa uporablja Facebook in na svoj preprost, vendar iskren način komunicira s prijatelji. Zdi pa se, da ga občutki iz časov, ko je bil še v komi, še vedno nezavedno spremljajo in vznemirjajo. Ne mine namreč dan, da ne bi zjutraj, ko odpre oči, mamo prestrašeno vprašal, kje je. »Včasih mi govori, da je bil v vesolju, kjer je bilo samo kamenje in kjer ni srečal nobenega človeka. Ko sem ga nekoč vprašala, če mu je bilo lepo v vesolju, mi je odvrnil: Ne, mami, ni mi bilo všeč. Želel sem si nazaj k tebi.«
