Dramski igralec Peter Boštjančič je dejal, da je rešitev najprej v spoznanju, kje Maribor ta trenutek sploh je, kaj se je od začetka devetdesetih let zavozilo, kje so grehi in kdo jih je omogočil. Šele takrat bo po njegovem mogoče z nekom, ki ima neko perspektivo, videnje, predvsem pa nekaj v glavi ter mu je nekaj za mesto in ljudi, mogoče poiskati rešitve.
Materialna in duhovna stagnacija
»Tak človek se bo moral žrtvovati za to stanje, ki je za moje pojme grozljivo. Mi ne stagniramo le materialno, pač pa predvsem duhovno,« je bil jasen Boštjančič. Vprašal se je celo, ali je Maribor sploh še mesto, saj pravi meščani nikoli ne bi dopustili, da bi Franc Kangler postal njihov župan.
Prvi mož Zavarovalnice Maribor in mariborskega nogometnega kluba Drago Cotar, ki se ga je nekaj časa celo omenjalo kot možnega kandidata na županskih volitvah, je danes jasno zanikal, da bi se potegoval za to mesto. Kot je dejal, se ne čuti sposobnega in se v politiko nikoli ni resno vmešal, ob tem pa ne velja ne za levega ne za desnega človeka.
Socialna stiska ljudi je ogromna
Sicer pa meni, da je rešitev za mesto predvsem v tem, da poišče programe, s katerimi bodo ljudje prišli do dela. V tem primeru po njegovem namreč ne bo potrebna pomoč humanitarnih organizacij, ljudje, ki so ne dolžni ne krivi padli v neke razmere, v katerih morajo prosti za pomoč, pa bodo nazaj dobili svoje dostojanstvo.
Generalni tajnik nadškofijske Karitas Maribor Darko Bračun je potrdil, da je socialna stiska ljudi v Mariboru zares ogromna. Opažajo namreč, da je ljudi, potrebnih pomoči, vse več, ob tem pa so njihove težave tudi vse globlje. Ne gre le za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, pač pa tudi za take, ki so doslej lahko preživeli vsaj s pomočjo družine ali preteklimi prihranki.
Občutek ponosa in izjemnosti, a tudi manjvrednosti
Po mnenju programskega direktorja EPK Mitje Čandra je Maribor decembra dokazal, da mu ne manjka strasti. Mesto ima po eni strani močan občutek ponosa in neke izjemnosti, po drugi pa nek manjvrednosti kompleks, da je odrinjen, zapostavljen in obsojen na propad, je dejal Čander. Ob tem je dodal, da je treba biti realist.
»Čas volitev bo neke vrste cirkus, mešanica populizma in realnih ocen. Kot vedno bo imelo prav ljudstvo in si skrojilo tudi usodo. Če se bodo odločili za realistične programe, bodo verjetno ravnali pravilno, če se bodo spet oprli na nek bolj populističen ton, pa bodo čez nekaj časa znova nekoga prepoznali kot krivega za celotno zgodbo,« je dejal Čander.
Mladi ne vidijo prihodnosti
Študent Jure Aleksejev ni bil kritičen le do stanja v mestu, pač pa tudi do univerze in celotnega izobraževalnega sistema. Mladi po njegovem v Mariboru ne vidijo prihodnosti, med njimi vlada močno »apolitično in apokaliptično vzdušje«. Rešitev mesta po njegovem ne leži le v rokah lokalne oblasti, pač pa tudi na univerzi, ki jo je treba podpreti materialno, a tudi mentalno.
Nekdanji direktor mariborske bolnišnice Rudi Turk pa je dejal, da je mesto morda zamudilo veliko priložnosti že v času takoj po osamosvojitvi, ko si ni zagotovilo pogojev za nova delovna mesta ob propadu industrijskih gigantov. Glede bližnje prihodnosti je bil pesimističen, saj se z volitvami po njegovem mnenju ne bo kaj dosti spremenilo.
