Celje. Ko sta lastnik EMO ETT Janko Turnšek in direktor Janko Gorenšek pred kratkim sporočila, da v podjetju ustavljajo proizvodnjo, so ljudje začeli množično obiskovati njihovo industrijsko prodajalno. Dvema trgovkama je komaj uspelo ustreči vsem željam številnih kupcev, ki so si še zadnjič želeli kupiti posodo EMO. Nekateri zaradi visoke kakovosti, drugi zaradi nostalgije. Ob novici, da so kriza in nekonkurenčni poslovni pogoji zlomili še eno celjsko podjetje z dolgoletno tradicijo, je marsikaterega domačina stisnilo pri srcu.
Obudili so se spomini na stare čase, ko je bilo v tovarni EMO, ki bi prihodnje leto praznovala 120 let obstoja, zaposlenih skoraj 4000 ljudi. Več kot polovica jih je bila zaposlenih v Posodi, drugi so delali v tozdih Pocinkovalnica, Kotli, Orodjarna, Radiatorji... Vsak tozd oziroma vsaka temeljna organizacija združenega dela je imela svojo proizvodnjo in svojo ožjo tehnološko režijo ter skupno vodstvo in skupne službe, ki so skrbele za nabavo, razvoj in računovodstvo.
Med prvimi kupili računalnik
To so bili še časi, ko so se plače delile v kuvertah, ko se je delalo v treh izmenah in ko so zgodaj zjutraj, ob dveh popoldne in ob desetih zvečer pred tovarno stali delavski avtobusi. EMO je bil v osemdesetih letih eno najmočnejših podjetij v Celju in Sloveniji. Že takrat je bil pretežno izvozno usmerjen, imel je svojo zdravstveno postajo, gasilsko enoto, strelsko društvo in izjemno močen razvoj. Bil je med prvimi, ki je kupil računalnik, ki so si ga direktorji drugih podjetij hodili ogledovat. Potem ko se je Slovenija osamosvojila in je podjetje izgubilo dragocene jugoslovanske trge, je šlo samo še navzdol.
Če bi vztrajali, bi sami sebi kopali jamo
Direktor Janko Gorenšek je v EMO zaposlen že od leta 1987 in se dobro spominja vseh vzponov in padcev, bolečih stečajev, postopkov privatizacije in zagona novega podjetja EMO ETT, ki je imelo seveda več kot desetkrat manj zaposlenih kot EMO v zlatih časih, vendar je kljub temu dajalo kruh okoli 200 družinam. Gorenšek pravi, da so delavci z razumevanjem sprejeli odločitev vodstva in lastnika, da se proizvodnja ustavi. Sami so videli, da tako ne gre več naprej. »Če bi vztrajali, bi sami sebi kopali jamo. Končali smo v trenutku, ko smo še zmožni poplačati vse obveznosti do delavcev, dobaviteljev in bank. Mi ne gremo v stečaj ali likvidacijo. Podjetje bo vsaj še nekaj časa ostalo živo in bo dokončalo vsa naročila,« je pojasnil Gorenšek, ki še vedno išče možnost, da bi se blagovna znamka ohranila. Če podjetja ne bo kdo kupil, bi lahko kateri od obstoječih proizvajalcev pod blagovno znamko EMO nadaljeval ozko linijo najbolj prodajanih izdelkov in tako obdržal stare kupce. Če ne bodo našli neke nove poslovne rešitve, se bodo čez čas seveda morali odločiti za stečaj, ker jim drugega ne bo preostalo. »Za zdaj pa to ne pride v poštev. Želimo si, da bi se razmere izboljšale in da bi lahko ponovno zagnali vsaj en del proizvodnje, zato bomo podjetje vsaj za nekaj časa ohranili živo, ker bi nam sicer s stečajem propadla tudi registracija in obratovalno dovoljenje.«
In kaj je bil vzrok, da se je EMO ETT odločil ustaviti proizvodnjo? » Naš največji problem je nekonkurenčnost. Vedeti moramo, da so v zahodni Evropi podobna podjetja zaradi prevelikih stroškov dela in energije ugasnila že pred desetletjem. Mi smo se dolgo bojevali s tekmeci z južnih trgov in Daljnega vzhoda, ki imajo nekajkrat boljše pogoje poslovanja kot mi. S Kitajsko in Romunijo se sploh ne moremo primerjati. Čeprav je kakovost naših izdelkov višja, nas premagajo z nizko ceno. Ko je kriza in ko morajo ljudje gledati na vsak evro, se odločijo za cenejši izdelek, čeprav vedo, da bodo s tem kupili tudi nižjo kvaliteto,« pojasnjuje direktor.
EMO ETT bi za normalni pogon proizvodnje potreboval samo nekaj več kot pol milijona evrov, vendar bančnega posojila ne dobi. » Soočamo se z izjemno negativnim poslovnim okoljem. V poslovnih težavah nismo zato, ker ne bi znali proizvajati visoko kvalitetnih izdelkov, ampak zato, ker nismo konkurenčni. Naši ljudje so pridni, vestni in res mi je bilo hudo, ko smo jih morali odpustiti. Nekateri od njih so delali v EMO po dvajset, trideset ali skoraj štirideset let. Ko so zapuščali tovarno, se jim je zdelo, da zapuščajo svoj drugi dom, zato se je marsikomu zasolzilo oko.«
