Zavarovali bodo polovico občine
Erika Kovačič z občine Pivka pojasnjuje, da so se za zavarovanje kar polovice ozemlja občine, ki je že zdaj del Nature 2000, odločili predvsem zato, ker želijo pridobiti instrument za upravljanje tega edinstvenega in zdaj še razmeroma dobro ohranjenega območja, njegovo varovanje in predvsem nadzor. Povod je bilo onesnaženje vodnega vira, iz katerega se oskrbujejo prebivalci Pivke in Postojne, najverjetneje zaradi razlivanja ostanka iz bioplinarn, zato bo posebna pozornost posvečena ukrepom za varstvo voda in preprečevanju vsakršnega onesnaževanja ter drugih škodljivih posegov. Strokovne podlage za zavarovanje je pripravil Zavod RS za varstvo narave, lokalni prebivalci pa pobudo pozdravljajo. Kovačičeva priznava, da so imeli še največ pomislekov kmetje, ki so po njenih besedah v veliki večini že zdaj dobro gospodarili s tem območjem, park pa bo usmeritev za prilagojeno kmetijsko rabo, ne pa ovira. »Kmetijstvo je za krajinski park namreč izjemnega pomena, brez njega se krajina zarašča, to pa pomeni spreminjanje ekosistema,« pravi Kovačičeva. V blagovni znamki zaščitenega območja pa v Pivki vidijo tudi konkurenčne prednosti na področju turizma in rekreacije, pri čemer bo park omogočil usmerjanje obiska in ogledovanja jezer, ki v zadnjem obdobju, tudi na račun novega ekomuzeja pivških jezer, priteguje več obiskovalcev, pozitivne posredne učinke pa bo imel tudi na druge ponudnike v tem okolju. Park bo tudi vzvod za pridobivanje finančnih sredstev iz občinskih, državnih in mednarodnih virov za varstvene in razvojne programe. V Pivki so v prvi obravnavi že sprejeli odlok, sledila bo še javna razgrnitev in sprejem v začetku prihodnjega leta.
Potreben je premik v glavi
Dr. Andrej Sovinc, vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline in podpredsednik svetovne komisije za zavarovana območja, ki deluje pri Svetovni zvezi za varstvo narave (IUCN), iz lastnih izkušenj pravi, da je park razvojna priložnost, če ne temelji na logiki zasledovanja »neposrednega dobička za ceno izkoriščanja narave«, temveč na pametni in dolgoročni politiki, ki gradi na ponudbi obiska in doživljanja narave ter izoblikovanju produktov, ki niso škodljivi za naravo, in v povezavi s ponudbo širšega lokalnega okolja, kar postopno prinese tudi nova delovna mesta. »Samo ustanovitev nekega parka in postavitev direktorja ne bo pripeljala do velikih sprememb, čeprav bodo začela prihajati tudi evropska sredstva. Treba je narediti premik v glavi in se zavedati, da so zavarovana območja v prvi vrsti namenjena varstvu in ohranjanju narave, s pazljivim in preudarnim načrtovanjem pa lahko tudi veliko doprinesejo k razvoju lokalne skupnosti. Narobe pa je, če si predstavljamo, da je park neka ustanova, kjer ljudje pišejo projekte za razpise, ne glede na to, ali so namenjeni varstvu narave ali čemu drugemu.«
Instrument varstva, ne ekonomska kategorija
Tudi Brane Koren, zagovornik narave in predstavnik civilne pobude Vodni krog, ki je prva javno opozorila na škodljive posege v naravo na območju Pivške doline, zavarovanje podpira, a obenem opozarja, da park prvenstveno ni niti turistična niti ekonomska kategorija. »Na prvem mestu mora biti narava. Tukaj smo pri nas nekoliko zašli, še bolj pa bomo, če bo prevladala filozofija, da lahko ščitimo naravo s trženjem in če bomo ohranjanje narave pretirano dojemali kot tržno blago,« pravi Koren in kot privrženec »zdrave neprepoznavnosti« opozarja, da je tudi tako imenovani mehki turizem lahko zavajajoč. »Varovanje narave je moralna kategorija. Narava nikoli in nikdar ni bila in ne bo dobičkonosna zadeva in tudi ne sme biti. Upravljanje narave je lahko visok strošek,« na vztrajno krčenje sredstev za varstvo narave in pasti hkratne komercializacije opozarja Koren, ki opaža, da se država po ustanovitvah parkov marsikdaj umakne od odgovornosti. »Upravljavci imajo polna usta dobrih praks, čeprav so tudi slabe. Dostikrat parki postanejo kadrovska, politična ali drugačna zatočišča in pribežališča.«
Za delovanje javnih služb varstva narave v okviru parkov je šlo letos iz državnega proračuna le še 3,8 milijona evrov, kar je 0,5 odstotka proračuna resornega ministrstva za kmetijstvo in okolje. Z lastno dejavnostjo in iz drugih virov so parki pridobili skoraj polovico prihodkov. Na ministrstvu sicer pravijo, da v okviru finančnih in kadrovskih zmožnosti parki dosegajo pričakovane cilje na področju ohranjanja narave in sodelovanja pri razvoju lokalnih skupnosti v zavarovanih območjih. »Kombinacija teh dveh ciljev je nujna in ocenjujemo, da so parki v okviru možnosti uspešni,« ocenjujejo na ministrstvu.
