»Gre za aroganco vseh tistih, ki želijo to neodgovorno div(j)aško raboto izpeljati za vsako ceno, ne glede na argumente in na nepopravljivo škodo, ki jo bodo s svojim lomastenjem po naši skupni slovenski in evropski dediščini povzročili,« se je na začetek rušenja kamnitega vodnega stolpa ogorčeno odzval Slavko Mežek, predsednik gibanja kultura-natura.si. Napovedal je, da bodo več evropskim naslovom, pa tudi z Južno železnico povezanim avstrijskim strokovnim institucijam, nemudoma sporočili, da odgovorni ne spoštujejo granadske konvencije – evropske konvencije o varstvu stavbne dediščine Evrope in ravnajo »po balkansko«. Če ne bodo ustrezno reagirali, pa je zagrozil, da bodo o tem obvestili tudi »vse evropske vire, ki kakor koli napajajo projekte na slovenskih železnicah v občini Divača«.
Spomnimo, da je ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki je investitor obnove divaške železniške postaje, rušenje stolpa upravičevalo prav s črpanjem evropskih sredstev, ki naj bi bilo ogroženo, če bi dela s preprojektiranjem podaljšali.
Zavod zamudil z zaščito
Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa so se opravičevali, da se še v času projektiranja v postopek niso vključili, ker stolp takrat formalno ni imel statusa kulturne dediščine, zavod pa takrat ni predlagal, da bi ta status pridobil.
Zdaj pa so pojasnili, da tudi načrtovana razglasitev za spomenik lokalnega ali državnega pomena ne more učinkovati za nazaj in preprečiti rušitve, tako da so stolp le dokumentirali, na osnovi česar bi bila možna kasnejša rekonstrukcija. In to kljub temu da je Tadej Brate, konservatorski svetnik v pokoju in vodilni slovenski strokovnjak za tehnično dediščino, prav na pobudo zavoda v svojem strokovnem mnenju opozoril, da gre za edinstven tehnični spomenik mednarodnega pomena, ki ga ne bi smeli porušiti. Zdaj je namreč na poti zgolj zaradi načrtovane prestavitve kretnic dveh stranskih tirov, ki pa bi po Bratetovih besedah lahko mirno ostali tam, kjer sta danes. vrž
