Veliko več kot modna muha
Za kmetijstvo pač ni počitnic in člani kmetijskega krožka, ki je prava slovenska posebnost, to dejstvo jemljejo zares. »S kmetijskimi krožki skušam pri otrocih vzbuditi ljubezen do zemlje, ki kliče tudi poleti, in zdrave pridelave hrane, kar se je dolga leta zanemarjalo v izobraževanju. Zdaj je postalo nekakšna modna muha, toda še vedno so redki učitelji, ki so pripravljeni zares delati z zemljo,« razlaga Tamara Urbančič, univerzitetna diplomirana inženirka kmetijstva – zootehnike, ki je z dušo in srcem predana širjenju zavedanja o pomenu samooskrbe in zdrave, lokalno pridelane hrane. Ker otrokom, kot pravi, manjka ne le znanje, od kod hrana sploh prihaja, temveč tudi stik z domačimi živalmi, kar v prtljažniku svojega avtomobila h krožku pripelje tudi zajce, kokoši, piščančke, gosko, petelina, purana, ovčko, kozo, celo mladega prašička in telička je že vozila, ali pa otroke odpelje na kmetijo, kjer se učijo molsti krave in izdelovati sir.
Tamara Urbančič je ledino kmetijskih krožkov in šolskih vrtov začela orati pred petimi leti. »Tudi vaje o prehranskih kilometrih smo z otroki delali dve leti prej, preden se je o tej temi v Sloveniji sploh začelo govoriti,« nakazuje, da njeni krožki, ki jih trenutno na več šolah v pivški in ilirskobistriški občini obiskuje čez 100 otrok, po dobrih zgledih iz tujine prehitevajo trende v državi. Toda da jih sploh lahko izvaja, se mora vsakokrat znova potegovati za denar na različnih evropskih razpisih, saj sistemsko financiranje iz šolskega proračuna zanje ni zagotovljeno. Pri tem ji pomaga Društvo za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom, veliko dela pa opravi tudi prostovoljno.
Vse je bio, le pognojeno s konjskim gnojem
Ko prva skupinica košanskih krožkarjev z zalivalkami kljubuje suši, druga pobira česen, čebulo in fižol. »Veste, vse je bio pridelano. Nič ni špricano,« nas o njihovem »zdravem in okusnem« pridelku, ki zraste na zemlji, pognojeni s konjskim gnojem, poduči Ana. Seznam vseh vrst zelenjave, ki so jih mali kmetje in kmetice posadili in posejali v lesene gredice, je predolg, da bi ga naštevali. Spoznavajo tudi sadna drevesa in žitarice. Ječmen so že poželi, vročini se upira nekaj steblov koruze. Poleg pšenice raste tudi njena stara sorta, pira. Najvišji so klasi rži. »Iz ržene moke smo zadnjič delali pašto,« se spomnijo. Tritikala, ki je križanka med ržjo in pšenico, se uporablja za prehrano živali. »Konji pa imajo še posebej radi oves. Vsebuje aminokislino cistin, po kateri se jim dlaka zelo sveti, zato so včasih kraljevim konjem dajali veliko ovsa,« razloži Urbančičeva, ki otroke uči žito posejati, ga požeti, omlatiti, očistiti, zmleti in speči kruh.
Lučaj stran na treh zeliščnih gredicah rastejo meta, melisa, koper, ožepek, žajbelj, pegasti badelj, lučnik, baldrijan... »Posušimo jih za čaje, izdelujemo kreme, tinkture, olja, sirupe,« pove Nika. Svoje pridelke in izdelke, med katerimi so tudi različne marmelade, sokovi, vloženo in posušeno sadje in zelenjava, kis, testenine, piškoti prodajo tudi na kmečki tržnici. »S tistim, kar zaslužimo, pa gremo na ekskurzije,« pove Neja. Izkupiček namenijo tudi za nakup različnih pripomočkov in semen, čeprav avtohtona semena zbirajo tudi sami.
Medtem Andraž in Tilen prineseta dokončan hotel za žuželke, ki ga učiteljica previdno obesi v bližino vrta. V luknjicah v kamenju, opeki, drveh, med slamo, lubjem in storži naj bi si svoja bivališča postavile različne koristne žuželke, ki bodo poskrbele, da bo na vrtu čim manj škodljivcev. Poleg žuželčjega hotela so se krožkarji že lotili tudi čebeljega panja, pa zajčnika, kokošnjaka in ribnika.
»Moti me, da ljudje govorijo svojim otrokom: Uči se, da ti ne bo treba na zemlji delati. To je napačno razmišljanje. Otrokom je treba predstaviti pridelavo hrane ne kot sramotno in težaško delo, temveč kot nekaj prijetnega, zanimivega, koristnega in na koncu okusnega. Vse premalo se zavedamo, da hrana gradi naše telo, zato ni vseeno, kaj zauživamo,« razmišlja Tamara Urbančič, ki si želi, da bi otroci takšno hrano dobivali tudi na šolske krožnike in da pristojni, ko gre za zdravo hrano v šoli, ne bi ostajali le pri lepih besedah.
Za kolovratom tudi fantje
Ker zunaj že pošteno pripeka, se umaknemo v hladnejšo šolsko avlo. Andraž steče za star kolovrat. »Tudi fantje znate s kolovratom?« smo radovedni. »Ja, samo ta nekam škripa. Tisti pri stari mami je v boljšem stanju. Prej je bil samo še za okras, zdaj pa sem začel na njem vadit za nastop na kmečki tržnici,« hiti pripovedovati. Otroci bodo v hladnejših mesecih iz volne spletli vrečke za mobilne telefone in tople nogavičke. »Zelo težko smo našli starejše gospe, ki še znajo presti na kolovrate in sukati preslice, da so te veščine pokazale otrokom. Velika škoda, da ta znanja izginjajo,« pravi Urbančičeva, ki je z otroki v okviru projekta »Od vouce do kocj'te« (Od ovce do nogavice) strigla ovce, oprala volno, jo posušila in »skubila«, da je bila nared za prejo.
»Kdo pa bo precedil zelišča?« Rman, lakota, šentjanževka in potrošnik so se tri tedne namakali v olju oziroma alkoholu. »Tinktura potrošnika je za masažo udov po možganski kapi. Ljudje zelo hitro okrevajo,« nas o učinkih te slabo poznane vrste poduči mentorica. Za zeliščne pripravke bo poskrbel Blaž, ostali se medtem lotijo priprave mila. »Mila, ki jih kupimo v trgovini, so v bistvu detergenti, umetno narejeni iz zemeljskega plina in kemikalij. Za kožo so najboljša naravna mila, ki se zadnje čase ponovno vračajo. Naše stare mame so jih izdelovale iz živalskih maščob in lužnega kamna, sicer pa tradicija izdelovanja mila sega kar nekaj tisočletij nazaj,« razlaga Urbančičeva.
Že v Mezopotamiji so ugotovili, da če se lužina v pepelu meša z maščobo, nastane snov, ki ima čistilne sposobnosti. Posebej zanimiva pa je, nadaljuje, starorimska legenda, ki pravi, da so na griču Soap v Rimu opravljali daritve živali v čast bogovom. Ob deževju je bila voda, ki je s hriba odtekala v potok in odnašala nakopičen pepel in maščobo, milnata. Ženske so kmalu ugotovile, da se v njej zelo lepo pere. Tako je nastala nova snov, ki so jo poimenovali po hribu Soap. Za njihovo domače milo otroci do grama natančno stehtajo raztopljeno palmovo in kokosovo mast ter olivno olje. »Olivno olje daje mehkobo koži, palmova mast mazavost, kokosova pa naredi mehurčke in ima dodatne čistilne lastnosti,« razloži mentorica. Nato z rokavicami in zaščitnimi očali previdno natrijev hidroksid stresejo v destilirano vodo. »Nikoli obratno, ker bi prišlo do burne reakcije,« jih posvari. Pri 40 do 50 stopinjah Celzija raztopino in maščobe zmešajo s paličnim mešalnikom, dodajo cvetove ognjiča in zmes vlijejo v model. »Ognjič bi lahko nadomestili tudi z rdečo papriko, kurkumo, cimetom, sivkinimi cvetovi, eteričnimi olji,« nekaj predlogov naniza Tamara Urbančič.
Andraž je prišel naslednji dan milo strest iz modela, ta teden ga bodo razrezali in nato pustili šest tednov, da se bo strdilo. Otrokom obljubimo, da bomo košček kupili na njihovi stojnici, ki jo bodo postavili na septembrski kmečki tržnici v Ilirski Bistrici.