Zaradi tako velike dostopnosti do avtomobila je z leti zamrl in razpadel tudi javni promet. Posledice tega danes najbolj občutijo starejši na podeželju, ki sami, brez pomoči svojcev ali znancev, ki bi jih odpeljali do središč, ne morejo niti do zdravnika. Poleg tega so zaradi številnih avtomobilov tudi manjši kraji obremenjeni s parkiranjem. »Ne glede na velikost kraja se vsi srečujejo z zaparkiranimi pločniki in z z avtomobili zatrpanimi središči. Režim parkiranja in pobiranje parkirnin je sicer eden ključnih elementov prometne strategije, a pri občinah ni zaznati cele slike, kakšne parkirne politike si želijo. Bolj kot zaradi celostnega reševanja so se doslej s tem ukvarjale zaradi reševanja trenutnih lokalnih problemov ali zaradi glasnih četrtnih skupnosti, ki so si želele določene ureditve, jasnega cilja pa ni bilo,« pravi Plevnik.
Kljub temu v analizi stanja na področju prometa v novogoriški občini, petih sosednjih občinah in občini Gorica v Italiji, ki jo je opravil s sodelavcem Luko Mladenovičem, zaznava tudi nekaj dobrih praks. »Veliko se v zadnjih letih dela na temo kolesarjenja tudi s čezmejnimi povezavami, razmišlja se o peš conah, zaračunava parkiranje, uvedba brezplačnega javnega mestnega avtobusnega prevoza v Novi Gorici pa odmeva tudi širše,« pojasnjuje Plevnik. Novogoriška občina za to na letni ravni namenja dobrih 400.000 evrov, letos bo za cestni promet in urejanje prometne infrastrukture namenila dobrih šest milijonov evrov. Dober milijon bo po podatkih proračuna pobrala samo ureditev mestnega središča, velikih vlaganj bo deležna tudi magistrala, medtem ko se za odstranjevanja arhitektonskih ovir namenja okoli 20.000 evrov na leto.
Analiza, ki jo je urbanistični inštitut v zadnjih mesecih opravil na Goriškem, pa je med drugim pokazala tudi na to, da se občine soočajo z enakimi težavami, a se kljub nekaterim uspešnim primerom sodelovanja na področju načrtovanja prometa ne povezujejo za skupno reševanje težav. Skrb za cesto in prometno ureditev se največkrat konča na občinski meji.
