Rudnik bi za vzdrževanje in opazovanje potreboval 1,3 milijona evrov na leto, a so mu že lani v duhu varčevanja sredstva razpolovili na 652.500 evrov, Idriji pa namenili le še 245.000 od sprva predvidenih 540.000 evrov rudarske škode. V rudniku so bili zato prisiljeni znižati število zaposlenih z 19 na 10 in sprejeti ugotovitev, da vsega predpisanega dela z omejenimi sredstvi ne bo mogoče opraviti. »Že v programu, ki je bil izdelan leta 1987, je bilo predvideno, da bi se zaradi neugodne geološke zgradbe s potopitvijo celotne jame ogrozilo mesto Idrija. Zato je bilo v vseh programih predvideno in s strani ustreznih inštitucij ter Vlade Republike Slovenije potrjeno, da se jame ne zalije v celoti,« pravi Cigale. Ukinitev sredstev pa pomeni prav to: odpustitev vseh 13 zaposlenih in prenehanje črpanja jamske vode. »To bi zagotovo poslabšalo geomehanske razmere nad rudiščem in tako ogrozilo samo mesto Idrija. Z nenadzorovano potopitvijo rudnika bi za vedno uničili dragoceno tehnično in naravno dediščino, ki je bila osnova za vpis dediščine živega srebra Idrija na seznam svetovne dediščine pri Unescu. S potopitvijo jame bi bila dediščina Idrije gotovo črtana s tega seznama,« je zgrožen Cigale.
Pridružuje se mu idrijski poslanec Samo Bevk, ki ob tej priložnosti vlado opozarja tudi na zavlačevanje pri preoblikovanju rudnika v javni zavod. Prepričan je, da je tudi zaradi tega že ogrožen Unescov znak, s katerim se zadnje leto ponaša Idrija. Mimogrede: znak in omembo, da je Idrija del Unescove dediščine, so po več kot letu dni od nominacije vendarle postavili na slovenskih avtocestah in hitrih cestah, na postavitev čakata tudi tabli, ki bosta prišleke o tem obveščali na prometnih vpadnicah v mesto.