Žepnemu parku ob Trubarjevi šteti dnevi

Pozidavo parka omogočila občina

Tudi zato, ker se je julija 2010 zgodila seja mestnega sveta, na kateri je bil sprejet odlok o občinskem prostorskem načrtu, ki je vse območje tega parka spremenil v zazidljivo. Po prejšnjem odloku iz leta 1992 je bila v parku namreč prav tako predvidena gradnja stavbe, vendar zgolj v njegovem zgornjem delu, torej na parceli 3492/1. Predvidena stavba naj bi imela obliko črke L, kar pomeni, da bi se naslanjala ob sosednji stavbi, obenem pa dopuščala tudi soobstoj parka. Na vprašanje, kakšna gradnja je po novem dovoljena na parceli 3492/2, torej na tej, ki leži v spodnjem delu parka ob Trubarjevi cesti, so iz občinskega oddelka za urejanje prostora odgovorili: »Odlok o občinskem prostorskem načrtu določa, da je na obstoječi manjši parkovni površini na križišču Trubarjeve ulice in Resljeve ceste dopustno graditi stavbo s programom centralnih dejavnosti s svojevrstno oblikovno in zazidalno zasnovo.«

Park je torej mogoče pozidati. Predvsem staroselcem, katerih pretežne izkušnje so, da morajo za sleherni gradbeni poseg na svojih spomeniško zaščitenih hišah pridobiti ogromno dovoljenj, je to videti skrajno precedenčno. »Za to, da na hiši na Trubarjevi zgradiš frčado, lahko imaš s spomeničarji (zavod za varstvo kulturne dediščine) neverjetne probleme. Če je frčada pet centimetrov preširoka, zahtevajo, da jo podreš oziroma zožiš, kar seveda spet podraži gradnjo. Potem pa izveš, da bo nekdo lahko pozidal kompleten park! Naša osuplost je torej razumljiva. Enega primera se lotevajo s pinceto, drugega primera z macolo,« se čudi stanovalec Trubarjeve, ki se je v prenovo svoje hiše (in strešnih frčad) spustil tudi s podmeno, da bo z okna videl obstoječe krošnje dreves v parku, ne pa novozgrajenega poslopja: »Kajti ko smo pridobivali dovoljenje za našo prenovo, ni bilo nobenega govora o tem, da je park zazidljiv!«

Naj na tem mestu omenimo, da taista mestna oblast, ki kani pozidati park s štirimi krošnjastimi drevesi, vzporedno izvaja projekt žepnih parkov, za katere med drugim trdi: »Žepni parki so nekakšni zabojniki v velikosti standardiziranega parkirnega prostora za osebne avtomobile, ki lahko s svojim zelenjem tudi deloma razbremenijo velik toplotni učinek na strnjeno pozidanem območju mestnega središča.«

Porušili bodo sosednjo stavbo

Na drugi strani je investitor, podjetje Hiša Invest, ki je omenjeni parceli kupila. Poleg parkovne površine je del nakupa tudi sosednja hiša iz sredine 19. stoletja, ki je seveda spomeniško zaščitena, pri čemer pa evidentno propada, kar so ugotovili tudi statiki. Stropi so povešeni in podprti s podporniki, preklade nad okni so tik pred tem, da dokončno popustijo. Med drugim zato, ker je nekdo nekoč v nadstropju vlil betonsko ploščo neposredno na tramove, ne da bi betonsko ploščo povezal z nosilnimi stenami. Beton je torej zgolj breme.

Investitor, ki je parceli kupil od denacionalizacijskih upravičencev, namerava hišo podreti (oziroma vsaj severni del, ki je bolj problematičen od južnega), na zemljišču pa zgraditi novo stavbo. Sprva se je govorilo o hotelu, vendar je bolj verjetno, da bo šlo za stanovanjsko hišo z lokalom v pritličju. Direktor podjetja, ki je zaradi delikatnosti primera poprosil, da ga ne imenujemo s polnim imenom, pravi: »Parcelo sem kupil leta 2013, zakon pa precizno določa, kaj je na tej lokaciji mogoče in kaj ne. Tega sem se pripravljen docela držati. Ne razumem razburjanja ljudi. Zadeve so popolnoma čiste. Zagotovo ne bom nikomur škodil,« pravi, ko se povsem legitimno sklicuje na zakonodajo oziroma na svojo pravico, da na zemljišču, ki ga je že plačal in nikakor ni bilo poceni, gradi. In kot ga je bilo razumeti, ni pri tem pričakoval nobenih težav. Zdaj se zdi, da bodo vsi vpleteni morali sprejeti določen kompromis. Eden od staroselcev Trubarjeve ceste pravi: »Nisem te vrste oseba, da bi nalašč blokiral vse novo, vseeno bi si želel, da ostane kakšno drevo, kajti park, čeravno je zapuščen, je z drevesi za moje bivanje zelo pomemben.«