Država Slovenija sploh še ni obstajala, ko je Argentinka Julieta Kubik Habjanič prišla v Ljubljano študirat solopetje. Oktobra 1989 je bilo, se še dobro spomni. V petek je prišla, v torek pa je bila že na vaji Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. »Takoj ko sem stopila skozi vrata vadbenih prostorov v Kazini, sem si rekla: tukaj je moj dom!« doživeto pripoveduje o občutkih, ki so jo preplavili, ko je zagledala dvorano, povsem podobno tisti, v kateri je vadila petje doma v Argentini.
In kako je izbrala prav ljubljansko glasbeno akademijo? Povsem po naključju, pravi. Njena starša sta se v Južni Ameriki gibala v širokem kulturnem krogu emigrantov, med katerimi so bili seveda tudi Slovenci. Tako je Julieta med drugim sodelovala s pevskim zborom klubov Slovencev v Buenos Airesu in ko se je ekonomska kriza v Argentini poglabljala, jo je predsednica kluba Triglav vprašala, ali jo zanima študij v Jugoslaviji. »Poklicala sem domov in mama je vprašala, za katero mesto gre. Ko je izvedela, da za Ljubljano, je rekla samo: tako lepo mestece!« nam razkrije in doda, da so našo prestolnico že obiskali, ko je bila stara tri leta. Takrat je stala celo na odru v Slovenski filharmoniji, kjer je oče nastopal v okviru svoje glasbene turneje.
Utrujeni delavski obrazi
Pri prvih korakih v novem mestu je mladi študentki zelo pomagal znani fotoreporter Diego Andrés Gómez, ki jo je takoj peljal v takrat dežurno trgovino Maximarket. »Vidiš, to je kisla smetana, najbolj podobna našemu mendicrimu, in to je kondenzirano mleko, iz katerega lahko skuhaš dulce de leche. Za vas je to najbolj podobno evrokremu, vendar s karamelnim okusom,« opiše njegovo predavanje, ki jo je na začetku zelo potolažilo. V prvih letih se ji je zdela Ljubljana precej žalostno mesto. »Vse je bilo sivo. Prelepe stavbe so bile umazane in zdelo se mi je, da se asfalt nadaljuje v neskončnost ter prekriva bistvo mesta,« je slikovita. K depresivni atmosferi v mestu pa so po njenih besedah prispevali tudi dolgočasni obrazi. »Ljubljana je bila delavsko mesto, tudi na ulicah so bili ljudje takšni kot takrat, ko so odhajali iz tovarn.«
Kako torej, da se ni po končanem študiju vrnila domov? »Ljubezni ne moreš reči ne,« odgovori, da se je na prvi vaji APZ Tone Tomšič zgodila tudi ljubezen na prvi pogled. »Niti slučajno nisem mislila ostati, sedaj pa že več kot polovico življenja živim v Ljubljani in moja hči je Ljubljančanka,« se še enkrat od srca nasmeji poti usode in današnjo Ljubljano opiše povsem drugače: »To je pravljično mesto! Obudili ste stavbe, dali ste reki svoj prostor in energija je povsem drugačna, vse je bolj barvito in toplo.«
Izjemno glasbeno šolstvo
Pri Slovencih jo je najbolj presenetila lahkotnost učenja tujih jezikov. Izjemen slušni talent je namreč kot šolana pevka takoj opazila. Danes dela tisto, kar počne najraje – poučuje solopetje v glasbeni šoli in vokalno tehniko, njen strokovni komentar pa je naslednji: »Glas je izraz naše duše in nas samih. Glede tega vidim, da je v Slovencih zelo veliko ovir. Učenci so pogosto precej zadržani, premalo zaupajo vase in jih je strah, da bi se osramotili. Če bi učila petje v Argentini, se z osebnostjo učencev zagotovo ne bi toliko ukvarjala.«
Na drugi strani pa Kubik-Habjaničeva ne more skriti navdušenja nad slovenskim sistemom glasbenega šolstva. To je nekaj neprecenljivega in ne bi smeli dovoliti, da bi ta del kulture kakor koli trpel, Slovencem polaga na srce.
Mesa se ne tolče
Od zanjo nenavadnih slovenskih navad najprej izpostavi hišne copate, na katere se je v toliko letih pač že navadila, potem pa se v smehu spomni še na nedeljsko tolčenje po zrezkih. »Najprej mi je bilo čudno, da ljudje ob nedeljah kljub hišnemu redu tolčejo po zidu, nato pa mi je mož pojasnil, da pripravljajo meso. Kako, prosim? Ja, mora se zmehčati, je rekel, in nisem mogla verjeti, da kdo to počne mesu,« iskreno pove. Kot prava Argentinka je namreč na kakovost – kot študentka je pri nas jedla le belo meso – in pripravo mesa precej občutljiva, tako da bi poleg dveh slaščičarjev v Ljubljano pripeljala še enega mesarja, da bi nam pokazal, kako je treba rezati meso.
