»Nisem mogla verjeti, ko sem videla samo eno majhno pikico. Nisem vedela, ali je to hec ali kaj,« začne Gloria Luna svojo pripoved. Od brskanja po atlasu sveta sta minili že dve desetletji. Temu, da se je zakopala v zbirko zemljevidov in še naprej brskala o Sloveniji, je botrovalo srečanje s popotnikom iz te male državice. Ostala sta v stiku, vztrajno jo je vabil na to stran luže, a ga je z enako vztrajnostjo zavračala. Šele čez čas, ravno ko je imela študijske počitnice, je popustila, da pride na obisk.

Ljubljana takrat ni bila tako moderno mesto, kot je danes, pojasni. Spomni se, da je bila zelo presenečena, kako staro ji je delovala, celo tako, da se ji je v misli prikradel stari Rim. A pod črto so bili vtisi zelo dobri in po turističnem ogledu je leta 1996 kmalu sledila še selitev. »Čeprav sem na zemljevidu videla velikost Slovenije, si potem, ko sem prišla sem, še vedno nisem predstavljala, da je res tako majhna. Razdalje so se mi zdele velike, šele čez čas sem ugotovila, da si pravzaprav v slabih dveh urah vožnje že v Avstriji,« pove prijetna sogovornica, ki je najprej stanovala v Mengšu.

Gostoljubni, a bolj previdni

Ker je domovina Inkov zelo dobro obiskana vse leto, imajo Perujci že od malih nog veliko stikov s tujci. Zanje ti niso več nič posebnega, Gloria Luna pa je bila s svojo poltjo in obraznimi potezami sredi devetdesetih let še kako zanimiva v majhnem slovenskem mestecu. »Vsi so me gledali in jaz sem rekla: Živijo! Ali pa sem jim pomahala, ko so me gledali iz avtomobilov. Vzgojena sem bila tako, da vsakogar, ki je zraven tebe in te gleda, vljudno pozdraviš. Tako sem pozdravljala ljudi, oni so me čudno gledali, ampak so pozdravili nazaj,« se nasmeji in nazorno pomaha v pozdrav.

Tudi zaradi prijaznih reakcij na to njeno simpatično gesto je Perujka prepričana, da smo Slovenci zelo prijazni ljudje. In tudi zelo gostoljubni, saj goste vedno pričaka polna miza – skoraj tako obložena kot v Peruju, kjer gostom postrežejo tudi dobrote, ki si jih sami ne privoščijo prav pogosto. Prav v odnosu do tujih gostov pa smo si tudi različni, poudari: »Perujci smo veliko bolj naivni, preveč smo odprti do tujcev in to pogosto izkoriščajo. Slovenci ste veliko bolj previdni in to je bila zame zelo dobra šola. Vsi Perujci bi morali dobiti priložnost, da se to naučijo od Slovencev.«

Ne znamo vprašati

Luna prizna, da se je pri nas najtežje navadila na to, da mora biti nenehno obremenjena z uro, točnostjo. Ko je dobila službo učiteljice španščine in se je morala voziti iz Mengša v Ljubljano, je doživela kulturni šok. »V Peruju nenehno šibajo avtobusi, taksiji, samo dvigneš roko in si na poti, medtem ko gredo tukaj avtobusi ob točno določeni uri, na vsake pol ure ali 45 minut in je zelo neprijetno, če zamudiš.« Naslednja razlika, ki ji je delala preglavice, pa so vprašanja. Špansko govoreči namreč z intonacijo zelo nakažejo, da pričakujejo odgovor, v pisni obliki pa že pred povedjo stoji vprašaj. »Pogosto nisem razumela, ali so prijatelji kaj trdili ali so me vprašali. Ni bilo znaka, da pričakujejo odgovor, in potem je bilo tako, da so me vprašali, kako mi je ime, in sem odgovorila z ja,« se nasmeji. Podoben šum v komunikaciji se še zdaj dogaja pri šalah, saj kot je opazila, imamo tudi drugačen smisel za humor.

V Sloveniji je Južnoameričanka doživela več prelomnic kot v Peruju. Po poroki je dobila sina, diplomirala je iz novinarstva, se vpisala na podiplomski študij, se ločila in ustanovila jezikovno šolo Center španskega jezika Luna. Kljub temu pravi, da se strinja s slovenskim rekom »povsod je lepo, ampak doma je najlepše« in po ločitvi bi se vrnila v Peru, če ne bi imela otroka, ki se tukaj šola in ima tukaj očeta. In prav slovenski očetje jo tudi vedno znova spravijo v dobro voljo, ko vidi, da potiskajo vozičke in nosijo otroke. V njeni domovini nekoč ni bilo tako oziroma vsaj pred očmi ostalih ne. Pa tudi ženske so vedno pred drugimi naredile vse tako, da je bilo videti, da je moški glava družine, medtem ko opaža, da so pri nas ženske odločnejše, imajo več besede: »Moški ve, koga ima zraven, in če je dobra, ji zaupa in ona vodi.«