Da, to je tista srednja šola, ki jo je želela prejšnja vlada združiti z ekonomsko šolo na Roški cesti. Tista srednja šola, ki predlani ni vedela, ali bo lahko vpisala novince. In tista srednja šola, ki si je nato priborila nazaj dva oddelka programa ekonomska gimnazija in ju v hipu napolnila. »Če ne bi bilo toliko ugibanj o prihodnosti šole, bi zagotovo vpisali tri oddelke, kakor v vseh drugih letih,« je prepričana ravnateljica Ema Kozar. Zanimanje za šolanje pri njih namreč ni nihalo in niso imeli težav pri zapolnjevanju treh oddelkov bodočih ekonomskih tehnikov in treh oddelkov ekonomskih gimnazijcev.
Negotovost je trajala skoraj leto in pol. »Bilo je grozno, še zdaj se mi ti dogodki kdaj pojavijo v sanjah,« prizna Eva Kardelj Cvetko, ki je bila na čelu šole 15 let, v »Prešernovi« pa se je izjemno dobro počutila. Po njenih besedah je to stavba z dušo, za katero so se morali boriti ter se oddolžiti vsem, ki so si v 20. letih 20. stoletja prizadevali, da je sploh nastal ta kulturni spomenik za izobraževanje mladine. »Na naši šoli pouk poteka že vse od začetka v slovenskem jeziku in neprekinjeno že 80 let, tudi med vojno so vztrajali,« ponosno pojasni še Kozarjeva, ki je bila 13 let pomočnica Kardelj-Cvetkove.
Do denarja tudi s srečkami
Za kipi Borisa Kalina obiskovalca Ekonomske šole Ljubljana na vhodu s Prešernove ceste pričakata še ogromni freski. Na desni prihod argonavtov v Emono, na levi pa je Ivan Vavpotič naslikal ustanovno sejo društva Trgovska akademija iz leta 1923, ki pravzaprav pomeni rojstvo »Prešernove«, kot ji rečejo dijaki.
Prva trgovska šola v slovenskem jeziku je sicer začela delovati že leta 1920, a so prva leta gostovali v drugem nadstropju Srednje tehniške šole na Aškerčevi cesti. Zanimanje je hitro naraščalo in nujno so potrebovali lastno stavbo, vendar državne pomoči ni bilo od nikoder. Vlada je celo menila, da je na voljo dovolj drugih šolskih prostorov, je izbrskal profesor zgodovine in geografije na Ekonomski šoli Ljubljana mag. Ludvik Mihelič, pobudo pa so nato prevzeli vplivneži iz političnih, trgovskih ter industrijskih krogov. Ustanovili so društvo ter se lotili zbiranja denarja po podjetjih, organizirali pa so celo tudi denarno loterijo.
Natisnili so 200.000 srečk po deset dinarjev in leta 1926 zapisali: »Naj ne bo trgovca, ki ne bi kupil vsaj deset srečk! Naj ne bo trgovine, kjer se ne bi prodajalo srečke v korist zgradbe poslopja za našo edino trgovsko akademijo.« Kasneje so najeli tudi posojilo, del denarja pa sta primaknili še država in občina, ko je bila na koncu gradnja dražja od predvidenega. Zakaj? Med drugim zaradi sosedov. V banovski palači so zahtevali ustavitev del, ker naj bi sedem metrov višja trgovska akademija povzročila »estetsko neuravnano sliko vsega okoliša« in zmanjšala dominantnost današnje predsedniške palače. Stavba, ki jo je leta 1930 zasnoval arhitekt Šubic, je nato dobila fasadni venec, ki optično znižuje njeno višino.
Dve stopnišči, dve šoli
Velika posebnost »Prešernove« sta tudi dve stopnišči, ki ju v teh dneh krasi razstava ob 80. obletnici pouka v tej stavbi. Sprva sta bila trgovska programa vsak v svojem delu stavbe, eni so vstopali iz Gregorčičeve ulice in drugi s Prešernove ceste, kasneje pa so vmesne zidove porušili.
To je bilo prvič, da je bila šola ločena na dve enoti, zgodba pa se je ponovila sredi 90. let, ko je zaradi velikega zanimanja za ekonomske usmeritve ministrstvo obnovilo vojašnico na Roški cesti. Tja so preselili program ekonomsko-komercialni tehnik, na Prešernovi pa je ostal poskusni petletni program trgovska akademija. Ta je bil nekakšna nadgradnja splošne gimnazije s strokovnimi predmeti in tremi tujimi jeziki, zaradi česar so bili dijaki zelo zaposljivi, a so nato pristojni program leta 1997 ukinili. Na šolo je novica prišla iz časopisov in zelo so se zbali za svoj obstoj, a na koncu se je dogajanje obrnilo v njihovo korist z dvema novima programoma, ki ju imajo še danes. Šola na dveh lokacijah je tako postala največja šola v regiji in kmalu se je ločila na dva zavoda – na Prešernovi in Roški, ki bi ju nekateri radi ponovno združili. Tako da bi prazna ostala manjša stavba na Prešernovi cesti in ne obratno.
»V 15 letih mojega ravnateljstva se je še trikrat govorilo o ukinitvi šole. Apetiti po tej stavbi so veliki,« ponazori Kardelj-Cvetkova in dodaja, da bi ukinitev ekonomskega izobraževanja v teh prostorih pomenila zanikanje zgodovine. To je šola s tradicijo, ki je ves čas na dobrem glasu, jo dopolnjuje Kozarjeva. Zadovoljna je z zanimanjem na informativnem dnevu in verjame, da ponovno ne bo težav pri zapolnjevanju mest. »To je dokaz, da delamo dobro,« je prepričana.
Na isto šolo vsa družina
»Moj brat je hodil na to šolo in je bil zadovoljen, pa tudi babica in oba moja starša so že hodili na to šolo,« pove Lara Skušek iz 3. letnika ekonomske gimnazije in še dodatno utemelji svojo izbiro: »Pomembno je bilo tudi, da ni fizike! Podjetništvo je vseeno bolj uporabno v življenju, ne glede na to, kaj greš potem študirat.« Njeni sošolki Nisi Perišič pa bo ekonomsko znanje prišlo prav že kmalu: »Po vsej verjetnosti bom šla na fakulteto za turizem v Portorož, tako da je bila ekonomska gimnazija zame boljša izbira kot splošna gimnazija.« Ključni razlogi, ko je izbirala, so bili, da je šola blizu doma, da je mami hodila na to šolo, da so imeli na izbiro španščino in pa fizika ji tudi ni šla.
In zakaj ni fizike? Ker na programu ekonomska gimnazija zaradi strokovnih predmetov ni prostora za vse tri naravoslovne predmete. »Med drugim nismo imeli učitelja fizike, ki bi izpolnjeval vse pogoje, zato smo izbrali fiziko,« pojasnjuje Kardelj-Cvetkova, ki je postala ravnateljica ob delitvi šol leta 1998. Seveda si takrat nihče ni mislil, da bo to postala ena od prednosti šole.
