Začelo se je že precej pred sobotnim startom. Začelo se je pravzaprav že lani, ko sem se mokra do kože po službeni dolžnosti pomešala med tekače na cilju. Mešanica evforije, tistega primarnega vonja po znoju, ki skozi nos seže nekam do trebuha, in ponosa ob premagovanju samega sebe je bila nalezljiva. Naslednje leto pa res.
Naslednje leto je, kot običajno, prišlo prehitro, in ko smo se v soboto dobili na Kongresnem trgu, kjer je bil tudi letos start in cilj tako krajše, 12,5-kilometrske, kot tudi daljše, 29-kilometrske trase, ne Sabina, ne Miha, ne jaz nismo bili ravnodušni. Opazovali smo resne športnike, kako sprehajajo svoje nesramno definirane mišice in se dogovarjajo o strategiji, medtem ko uglašujejo merilnike hitrosti. Po drugi strani so se na jutranjem soncu pretegovali tudi srebrnolasi dedki (najstarejši se je udeležil vseh 58 prireditev), pa mladi očki z otroki in debelušne prijateljice, ki so – tako kot mi – prišle predvsem zaradi druženja in za klasične tekače ne tako klasičnih načel solidarnosti in sodelovanja. Načel, ki slavijo spomin na osvoboditev Ljubljane iz krempljev okupatorja.
Ključno je, da začnemo počasi in potem stopnjujemo, smo se strinjali in si za cilj postavili rezultat uro in petnajst minut. Nagnetli smo se v ograjeni spodnji rob Kongresnega trga in pogledovali na uro. Iz minute v minuto je bilo v zraku več adrenalina. In potem naenkrat pok. Reka ljudi se je zganila, najprej čisto počasi, čez start smo že stekli, nato pa iskali vsak svoj ritem. Še preden smo prišli do Tromostovja, se mi je odvezala vezalka. »Ne se ustavljat, ne se ustavljat!« so kričali mimoidoči. Bili so grdi pogledi in bilo je nekaj resnega godrnjanja.
Nadaljevali smo po Poljanski in tekli po žgočem soncu mimo navdušenih navijačev. Ljudje so cingljali z zvonci, vrteli raglje, spodbudno vzklikali in stegovali roke. Do vzpona na Golovec je šlo kljub gneči bolj ali manj kot po maslu. Pri prvi vodni postaji je nastal prvi zamašek in tisti izkušenejši so že kakšen kilometer prej pospešili, da so se mu izognili. V klanec je šlo nekoliko počasneje, k sreči pa tudi po senci in kakšni stopinji manj. »Nikoli več ne bom kadila,« je sopihala Sabina. Večino vzpona smo sinhronizirano pretekli, malce pod vrhom pa se je ustavilo. »Umakni se s proge, če hodiš,« so bili besni nekateri sivolasi tanki, ki so očitno pozabili, da je smisel teka trojk solidarnost in spoštovanje ne le lastne, ampak tudi drugih ekip. Drugi se z opozarjanjem niso niti trudili, ampak so ne glede na ovire rinili naprej in teptali vse pred sabo. Vsekakor vredno diskvalifikacije, smo bili soglasni.
»Predstavljaj si, da so včasih tekli vseh 34 kilometrov okrog Ljubljane, in to z dvanajstkilogramskim nahrbtnikom in puško na rami,« sem skušala bodriti sotekačico, ki je z vsakim višinskim metrom bolj izgubljala voljo do življenja. Resda so bile tudi nagrade takrat bolj radodarne, zmagovalci so namreč dobili švicarske ure – a Sabine v tistem trenutku v resnici nič od tega ni zanimalo. Vrh je po dolgih trmastih klancih prinesel olajšanje – čeprav ne za vse. V gneči smo srečali reševalce, ki so se proti toku prebijali z obnemoglim tekačem na nosilih. Preostanek trojke jim je zaskrbljeno in poklapano sledil.
Od tam naprej je bilo spet preprosteje. Spust je minil v hipu, potem pa še zadnja dva kilometra ob Ljubljanici – in nenadoma ciljna črta, preplavljena z endorfini in znojem. Preživeli smo! Še več, preživeli smo v okviru zastavljenega cilja – ure in petnajst minut. Kar je »samo« pol ure več od najhitrejše (moške) trojke.
Kdo bi vedel, mogoče pa je še kaj upanja za družbo, kjer se je šest tisoč ljudi (oziroma vsaj večina med njimi) pripravljenih odpovedati lastnim egoističnim težnjam v imenu solidarnosti in prijateljstva, smo se strinjali. Zato – nasvidenje prihodnje leto!