Valeria Čerňavska je dvajsetletna študentka filologije, ki prihaja iz centralno-vzhodnega dela Ukrajine. V begu pred skorumpirano realnostjo v domovini in v želji po spoznavanju evropskega načina življenja jo je študijska pot pripeljala v Ljubljano.
Mlada Ukrajinka si je že od nekdaj želela živeti in študirati v Evropi, saj po njenem mnenju »korupcija tam ni tako prisotna, ni tako zelo vpeta v posameznikov vsakdanjik«. Valeria prihaja z Dnipropetrovska – po velikosti četrtega največjega, vendar po mnenju naše sogovornice najbolj skorumpiranega ukrajinskega mesta – kjer »se je mogoče s podkupovanjem srečati že pri popolnoma vsakdanjih stvareh«. Po besedah mlade Ukrajinke je skoraj nemogoče dobiti službo, ne da bi poznal »nekoga, ki pozna nekoga tam na vrhu«. Valeria takih poznanstev nima, zato se je pri osemnajstih letih odpravila študirat na Češko, saj niti ona niti njena družina ne želita plačevati za njene ocene. V njenem domačem mestu namreč podkupovanje sega tako globoko, da profesor na javni univerzi na predavanje pred izpitom prinese »cenik ocen«. Tako že dovolj visoka podkupnina prinese lepo oceno v študentovem indeksu. Po mnenju mlade filologinje so predavatelji na ljubljanski univerzi »izredno profesionalni in predani svojemu delu, in to je tisto, kar mora biti posebno cenjeno in spoštovano«. Slovenski šolski sistem se ji zdi v pedagoškem smislu zelo dobro zastavljen, saj ne more verjeti, kako zelo dobro vsi Ljubljančani govorijo angleško, kar po njenem mnenju »zagotovo izvira iz dobro zasnove izobraževalnega sistema«.
Slovenija – »paradiž, ujet v mali državici«
Naša sogovornica je prepričana, da smo Slovenci res lahko srečni, da imamo vse na dosegu roke – »v istem dnevu lahko obdan z gorami srkaš kavo na prečudovitem Bledu, v naslednjem trenutku pa že lahko občuduješ sončni zahod v Piranu«. Majhnost Slovenije in Ljubljane nista njena pomanjkljivost, za Valerijo sta prej njena prednost: »Ljubljani majhnost daje priložnost biti udobna in prijazna – ti lastnosti pa sta mi pri vašem glavnem mestu najbolj všeč.« Poleg tega se v Ljubljani res počuti varno, saj se okoli tebe ne dogaja nič takega, da bi te moralo spravljati iz tira, nič takega ni, da bi te delalo jeznega ali žalostnega. Po njenih besedah se to opazi na obrazih Ljubljančanov, saj se ji zdimo vedno dobre volje, nasmejani, sproščeni ter v vsakem trenutku izredno prijazni. Eden izmed razlogov, da je izbrala Ljubljano za mesto svoje študijske izmenjave, pa je tudi lepota slovenskega jezika. »Slovenski jezik mi je izredno všeč. Ko poslušam slovenščino, se mi zdi, da poslušam nekakšno mešanico češkega in ruskega jezika z izrazitim italijanskim naglasom.«
Fizično v Ljubljani, z mislimi v Ukrajini
Aktualno dogajanje v Ukrajini in s tem povezani nedavni protesti so družbeno angažirano dvajsetletnico miselno popolnoma odmaknili od ljubljanskega življenja. »Včasih sem popolnoma hipnotizirana ob spremljanju dogodkov doma. Tudi če se poskusim zamotiti in grem s prijatelji ven, se nenadoma zalotim, ko na telefonu besno iščem novosti o dogajanju v Ukrajini.« Valeria pravi, da je »resnično ponosna na svoje sodržavljane, da so dosegli odstop Janukoviča, saj je že čas, da se zadeve v politiki in državi nasploh prevetrijo«. Po njenem mnenju so protesti pripomogli tudi k ponovni prebuditvi nacionalnega duha, saj so Ukrajinci res stopili skupaj. »Ukrajinci želimo biti združeni,« z gotovostjo zatrdi mlada Ukrajinka. Po njenih besedah je njeno domače mesto Dnipropetrovsk »spalo« v prvih dneh protestov v Kijevu. A ko se je začelo govoriti o separatizmu, so Ukrajinci izrazili jasno željo – da želijo ostati skupaj v eni državi. Dnipropetrovsk je rusko govoreče mesto, Valerijina družina je tudi rusko govoreča. Kar pa po besedah Ukrajinke »še zdaleč ne pomeni, da so Rusi. Ukrajina je moja edina domovina!« Kot pravi sama, še nikoli ni bila v Rusiji. V duhu aktualnih dogodkov, povezanih s Krimom, se zdrzne ob misli, da »če ti ne greš v Rusijo, Rusija sama pride k tebi«.
Kot pravi naša sogovornica, je njena družina več kot očitno srečna, da je Valeria v tem trenutku na varnem v Ljubljani, saj jo poznajo in vedo, da bi zagotovo sodelovala pri protestih. »Po eni strani bi si želela biti v Ukrajini, ker mislim, da se stvari sedaj resnično premikajo in spreminjajo, in bi si želela biti del tega. Po drugi strani pa sem vse življenje sanjarila o življenju v Evropi, zato sem res vesela, da sem tukaj, saj je tukaj življenje res sanjsko.«