»Kaj sem storil Bogu, da me pošiljajo v neko socialistično državo? Ni govora, ne grem,« se je pred več kot tremi desetletji leti v Gabonu hudoval nadobudni dijak Michel Obenga, za katerega so vsi vedeli, da želi postati zdravnik. Ko so ga torej izbrali za študij v Jugoslaviji, je bilo to veliko razočaranje ne samo zaradi selitve na drugo celino, ampak ker ni šlo za študij medicine – država si je zaradi potrebe zmanjšati odvisnost od zunanjega trga zaželela agronoma. Obljubili so mu, da lahko v Ljubljani zaprosi za zamenjavo smeri, a je bil še vedno neodločen. Vse dokler se mu nekega dne niso v spomin prikradle očetove besede: »Pameten človek ne odklanja klica. Nekdo te lahko kliče tudi zato, da ti nekaj podari. Če boš reagiral tako, boš šel v življenju mimo priložnosti.«
Po tem razodetju je mladi Michel vedel, kaj storiti, a po veselju, ko mu je župan kupil letalsko vozovnico, je v Ljubljani sledilo razočaranje. Njegovo prošnjo za zamenjavo programa so zavrnili in v ihti, da so ga pretentali, si je mladenič s štipendijo kupil avto, se odpeljal v Francijo in od tam krenil domov. »V Gabonu sem vozil taksi in vedno bolj mi je postajalo jasno, da je v življenju dobro imeti univerzitetno diplomo. Čez eno leto sem si kupil vozovnico, pustil taksi prijateljem in šel študirat agronomijo,« pripoveduje. Kaj pa medicina? Ta želja je v njem tlela tudi, ko je že imel naziv inženirja, a ker bi moral šest let plačevati šolnino, se je na koncu odločil, da bo ta denar vložil kam drugam. Nekaj let zatem sta s prijateljem ustanovila Inštitut za francoski jezik AEIOU, katerega direktor je že 13 let.
Učenje s slovarjem
»Ob prihodu so se moji vtisi stopnjevali. Iz Beograda bi šel takoj nazaj domov, če bi lahko, v Mariboru je bilo malo boljše, šele v Ljubljani pa mi je postalo všeč,« se spominja Obenga, ki se je pred študijem v Mariboru pol leta učil slovensko. S prijateljico sta prišla brez vsakršne predstave, kako naj bi naš jezik zvenel. »Prvič sva se s slovenščino srečala šele na avtobusu, kjer sva se samo spogledala in odkimala, da to ne bo šlo,« se nasmeje in doda, kako se človek vedno zmoti o svojih sposobnostih. Sčasoma je šlo, čeprav ni bilo lahko, pokaže na oguljen slovensko-francoski slovar, ki je bil obvezen pri učenju: »Na začetku sem moral pri pripravi na izpit že pri prvem stavku petkrat pogledati v slovar, in ko sem iskal zadnjo besedo, sem prvo že pozabil.«
Ob prihodu je bil mladi Afričan trdno odločen, da se po študiju vrne domov, toda kot pravi – človek predlaga, odločitev pa je v božjih rokah. Njegov cilj se je spremenil, ko je v Sloveniji dobil prvega in drugega sina, še pred tem pa se je odzval na klic za pomoč otrokom iz Bosne, kar je prav tako spremenilo njegovo življenje, saj je spoznal veliko prijateljev za vse življenje. Obenem priznava, da mu je tudi samo okolje zlezlo pod kožo. »Sprva sem komaj čakal, da grem domov na počitnice, zdaj pa sem vesel, ko grem tja in ko pridem nazaj. Imam dve domovini in življenje je res lepo,« navdušeno pove. Pri nas je imel sicer tudi slabe izkušnje, bil je žrtev rasističnega napada, a ne gleda samo skozi eno izkušnjo – treba je pogledati celotno bilanco, poudarja.
Tudi Napoleon je bil majhen
Majhna Slovenija in njegova domovina pa sta si pravzaprav podobni, je še sčasoma ugotovil Obenga. »Gabon ima 1,5 milijona prebivalcev, leži prav tako v centralnem delu, ima dostop do morja, je tudi zelen, kar 85 odstotkov prekriva gozd, Gabonci se imajo za nekaj posebnega, Slovenci pa prav tako,« utemelji.
Ko ga v Ljubljani obiščejo francosko govoreči, so vedno pozitivno presenečeni, pravi in hkrati opozarja, da bi morali v prvi vrsti sami ceniti, kar imamo. »Slovenija je krasna, ampak to ni pomembno. Bistven je odnos, ki ga ljudje gojijo do tega. Če se sam ne spoštuješ, te ne bodo niti drugi,« je prepričan. Opaža, da Slovenci pogosto negativno gledamo na velikost naše države, a povsem brez potrebe, saj je bil denimo tudi Napoleon majhne rasti, pa je dosegel zelo veliko. Tudi čar Ljubljane je po njegovem v tem, da je takšna, kot je, in strinja se, da je najlepše mesto na svetu. Samo mi se do nje obnašamo kakor mati, ki noče, da njen otrok odraste in zapusti gnezdo.
