V Ljubljani bo predvidoma v prihodnjem študijskem letu začela delovati javna višja strokovna šola, ki bo izobraževala študente na področju deficitarnih poklicev, kot so strojništvo, lesarstvo, gradbeništvo, mehatronika, logistika, oblikovanje materialov in avtoservisna dejavnost. Šola bo delovala v okviru Šolskega centra (ŠC) Ljubljana na Aškerčevi, in sicer v sodelovanju s Srednjo šolo tehniških strok Šiška, Srednjo gradbeno, geodetsko in okoljevarstveno šolo Ljubljana ter Srednjo strokovno in poklicno šolo Bežigrad.
Nives Počkar, direktorica zavoda ŠC Ljubljana, kjer že zdaj delujeta poklicna lesarska ter strojna in kemijska šola, pravi, da je ministrstvo združitev vseh omenjenih šol postavilo kot pogoj. Vidno zadovoljna je, da ji je po dolgih letih končno uspelo. »Ideja se je rodila že leta 2001, potem je sledilo prepričevanje, preučevanje birokracije in pripravljanje elaboratov, vse do minulega tedna, ko smo končno dobili sklep vlade o ustanovitvi te nove organizacijske enote, višje strokovne šole. Zdaj čakamo na sklep pristojnega ministra Jerneja Pikala o razmestitvi programov.« Počkarjeva ob tem dodaja, da so postopki za javne šole bistveno bolj zapleteni kot za zasebne, ki so se v zadnjih letih dodobra razpasle – prav omenjenega sklepa zasebna šola denimo sploh ne potrebuje.
Za začetek dva ali trije programi
V ŠC Ljubljana si želijo, da bi lahko že v študijskem letu 2015/2016 razpisali tri programe: oblikovanje materialov, mehatroniko in avtoservisni menedžment. Na sektorju za višje šolstvo, ki deluje v okviru pristojnega ministrstva, pa medtem predvidevajo, da je tja utemeljeno razmestiti dva (nova) programa, »za katera so utemeljene potrebe na širšem območju Ljubljane«. Katera dva naj bi to bila, nam niso odgovorili.
»V Ljubljani se šola skoraj tretjina vseh srednješolcev, imamo pa samo dve javni višji strokovni šoli,« so pojasnili ob vprašanju, zakaj sploh odločitev o ustanovitvi nove višje šole. »To je posledica koncepta, postavljenega že leta 1996, da se višje strokovne šole razvijajo zunaj univerzitetnih središč. Vendar je razvoj višjega strokovnega izobraževanja pri nas in v Evropi prepoznan kot samostojen steber terciarnega izobraževanja, za katerega je značilna izrazito praktična usmerjenost, dobra zaposljivost diplomantov in povezanost z delodajalci – v okviru dveletnega študija se študent namreč praktično usposablja osemsto ur.« Predavatelji večinoma izhajajo iz gospodarstva, to so vodje projektov in vodilni strokovnjaki v uspešnih podjetjih iz stroke, njihova akademska kariera pa ni tako pomembna. To poudarja tudi Počkarjeva, prepričana, da srednješolski učitelji ne spadajo na višjo strokovno šolo, zato je že »rekrutirala« kandidate iz gospodarstva, s katerimi je »zelo zadovoljna«. »Ravno to je dodana vrednost, to je tisto, kar je najpomembnejše. Te šole ne ustanavljamo zaradi preživetja šolskega centra, ampak zato, da dvignemo raven znanja in dijakom zagotovimo čim kakovostnejšo izobrazbo.« Ob tem dodaja, da je »predolgo garala, da bi zdaj pristala na polovičarstvo«.
Ne skrbi jih za prihodnost kadrov
Bazo dijakov imajo, sploh v kombinacijah z drugimi partnerskimi šolami. »Vsako leto gre 40 strojnikov, ki pri nas končajo srednjo šolo, v Škofjo Loko, lesarji pa v Maribor, čeprav imamo pri nas najnovejše stroje in odlično ekipo. Na področju oblikovanja materialov ni nobene višje šole, čeprav je ravno to poklic prihodnosti. In seveda mehatronika,« našteva Počkarjeva. Tudi ministrstva, mimogrede, ne skrbi, da bi tam izobraževali bodoče brezposelne inženirje.
Ne skrbi pa tudi tistih, ki se ukvarjajo z analizami trga dela. Iris Koleša z Regionalne razvojne agencije ljubljanske urbane regije pravi, da denimo analiza izvajanja Regijske štipendijske sheme kaže, da so delodajalci med letoma 2008 in 2013 na ljubljanskem območju najbolj povpraševali prav po strojnih tehnikih, oblikovalcih kovin, orodjarjih, mehatronikih, mehatronikih operaterjih, monterjih, elektrotehnikih, lesarskih tehnikih ter inženirjih strojništva in elektrotehnike. »Kateri od teh poklicev bodo najbolj iskani v prihodnje, je sicer težko napovedati,« dodaja. Gotovo pa je po njenih besedah izrazita potreba po interdisciplinarnem povezovanju tako znanj kot akterjev, ki lahko pomembno doprinesejo k večji konkurenčnosti gospodarstva.
V prvem letu delovanja naj bi se torej v (vsaj) dva višješolska programa vpisalo 60 študentov, nadaljnja dinamika razvoja pa bo po navedbah ministrstva odvisna od »zanimanja študentov, uspešnosti dela šole, njenega povezovanja z okoljem in drugimi strokovnimi šolami v EU in še marsičesa«. Polno financiranje gre pričakovati v letu 2017, pri čemer bo obseg odvisen od uspešnosti študentov v drugem letniku, števila diplomantov ter ne nazadnje izhodiščne plače predavateljev.
