Slovenijo je Irec Barry Ridge »našel« skoraj po naključju, ko je zaprosil za doktorsko štipendijo Evropske unije in se znašel na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. »Potem pa sem nekako obtičal tukaj,« se smeji Barry, a hitro doda, da se nad okoliščinami, ki so ga zadržale, prav nič ne pritožuje.
Slovenščine se (še) ni dobro naučil, prizna z nekoliko sramu. Ker dela na področju robotike, je poklicno ne potrebuje, pa tudi sicer vsak z njim govori tekoče angleško. »Obiskal sem nekaj tečajev, vendar se je vse skupaj končalo bolj klavrno, saj smo predvsem vadili slovnico. To je bilo videti približno tako: ena polovica razreda, večinoma gospodinje iz Hrvaške in Bosne, si je pridno zapisovala, tisti tujci iz drugih evropskih držav v drugi polovici razreda pa smo strmeli v učitelja s široko odprtimi usti. Pojma nisem imel, kaj naj si sploh zapišem!« Kljub temu se je nekaj osnov naučil, zna prositi za pomoč prodajalke v trgovini ali se pogovarjati s taksistom. »Priznam, da nisem vložil dovolj truda v to. Za angleško govorečega človeka je učenje slovenščine, kot bi vzel najtežji del vsakega evropskega jezika, to vsul v skledo, dobro premešal in naredil iz tega jezik.«
Kdo moti moj popoldanski mir?
Leta življenja v Sloveniji so ga zaznamovala in po začetnih nekaj letih navdušenja nad novo državo vedno pride obdobje, ko se kot prišlek v novi kulturi zaveš, da pravzaprav ne spadaš nikamor. Irske ne imenuje več »dom«. »Prej bi rekel, da se vsakič, ko pristanem na Brniku in zakorakam skozi vrata na letališču, počutim, kot da sem prišel domov.« Toda tudi v Slovenijo ne spada povsem, pravi. »V tem je tudi neke vrste svoboda, postaneš sam svoj in neodvisen od kulturnih vezi. Najpomembneje je, da imaš močno mrežo prijateljev, ki ti nadomestijo družino in ti dajejo občutek prizemljenosti, pripadnosti nekemu svetu.«
Vplivi slovenskega okolja in kulturnih navad pa so tudi na njem pustili svoj pečat, in ko se je nekega popoldneva sprehajal po središču Ljubljane in izbiral lokal, kjer bo spil skodelico kave, je zaslišal močan hrup, ki je prihajal izza vogala. »Moja prva misel je bila – kdo moti moj popoldanski mir? Pa sem le šel pogledat, kdo je, in videl, da so to nogometni navijači Severne Irske, ki so pred tekmo okupirali ljubljanske lokale in navijali na ves glas. Na tej točki sem se zavedel dveh stvari: Slovenci so veliko bolj zadržani in mirni, ker se to sicer tukaj ne dogaja. In pa, da tudi jaz vse bolj postajam podoben Slovencem, ker me takšne stvari danes motijo, nekoč pa bi se mi na Irskem zdele nekaj popolnoma običajnega.«
Ljudje so siti tega, da jim gre slabo
Če bo kdaj zapustil Slovenijo, bo to verjetno zaradi denarja, pravi, saj je delo znanstvenega raziskovalca pri nas precej slabše plačano kot v tujini. »Slovenska vlada omejuje višino plačila v javnem sektorju in to razumem, ampak zaradi tega k raziskovalnemu delu pritegne manj tujcev. Iti za boljšo ponudbo je logična odločitev.« Toda trenutno ostaja, tudi zato, ker se je zapletel v administrativno mrežo slovenskega izobraževalnega sistema. Njegovo formalno priznanje doktorata se je namreč zavleklo za nekaj let, ko so mu šele po oddaji doktorske teze z univerze sporočili, da za dokončanje študija potrebuje tudi objavo v znanstveni publikaciji. »Ko sem že mislil, da sem opravil vse obveznosti, sem se moral lotiti še tega, in to me je precej potrlo. Eno leto sem bil tudi brezposeln in zaradi vseh težav, ki so se nakopičile, sem se boril z depresijo. Ampak poskušam govoriti o tem z ljudmi, sploh tukaj, ker se mi zdi, da so osebne težave v Sloveniji velik tabu. Mogoče ta zaprtost izvira še iz časov, ko je bil narod pod tujo oblastjo in so Slovenci morali vedno zelo paziti, kaj smejo reči in kako se obnašati.«
Zelo rad se pogovarja o politiki in zdi se mu fascinantno, da so debate o lokalnih političnih odločitvah običajna tema med odmori za kosilo. Po volitvah v evropski parlament je začel razmišljati o nizki volilni udeležbi. Po njegovem mnenju so volilni listki preveč skopi, ko ponujajo samo eno možnost glasovanja. »Ne moremo pa protestirati, podeliti negativnega glasu nekomu, s komer se resnično ne strinjamo ali pa nas je zelo razočaral v prejšnjem mandatu, pa ostaja v sistemu, ker je pač uveljavljeno ime.«