Rumenonogi oziroma morski galebi, kot jim pravimo po domače, v Ljubljani niso več nobena redkost. Nase kričaje opozarjajo predvsem z robov streh ali s preletavanjem visokih zgradb. »To je povsem normalen pojav,« meni varstveni ornitolog Tomaž Jančar iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), »saj v zadnjih letih te bele ptice s sivimi perutmi, črnim repom ter rumenimi nogami in kljunom tudi gnezdijo v našem glavnem mestu«.
Zračne bitke nad Tobačno
V Ljubljani lahko sicer zasledimo dve vrsti galebov: rečnega in rumenonogega. Prvi od nekdaj domuje v severovzhodni Sloveniji, kjer se zadržuje predvsem na rečnih otokih ter ob jezerih, v kolonijah pa gnezdi na Ptujskem jezeru in v Ormoških lagunah. »To je kontinentalna vrsta, ki nikoli ne gnezdi na morju. Tjakaj ali pa v Ljubljano zaidejo le, če zamrznejo reke. Prepoznamo jih po črni glavi, ki se pozimi preobrazi v belo, tako da jim ostane le črna pika. So tudi občutno manjši od rumenonogih sorodnikov,« pojasnjuje Jančar. Slednji pa so se v Ljubljani tako udomačili, da na ljubljanskih strehah – predvsem takih, ki so ravne in pokrite z gruščem – skrbijo tudi za svoj naraščaj.
»En par že nekaj let gnezdi tudi na strehi Tobačne Ljubljana, v bližini sedeža našega društva. Ko v pisarni slišimo njihovo vreščeče oglašanje, vemo, da visoko nad nami letijo čaplje ali ujede. Prav zdaj je namreč čas, ko se nekatere večje ujede selijo. Takrat se oba starša dvigneta in s kričanjem preženeta potencialnega plenilca. Včasih se dogajajo prave zračne bitke,« razlaga član društva DOPPS in poudarja, da so galebi kar krepke ptice z ostrim kljunom – za nameček pa še dobri letalci – zato ujede z njimi nerade zobajo češnje.
Kjer so galebi, je manj golobov
A za ljudi vseeno niso nevarne. In tudi ne nadležne, kakor vrane, ki se – zaradi varovanja mladičev, ki jih učijo letenja – s krošenj ljubljanskih drevoredov spomladi zaganjajo v sprehajalce psov. »Pri galebih to ni mogoče, ker jih starši naučijo leteti visoko nad tlemi. Mladega galeba ne boste videli na tleh, dokler ni suveren letalec.«
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da se bodo razpasli kot golobi, Jančar odgovarja, da za to ni bojazni. »Galebi so velike živali, ki potrebujejo veliko prostora. Če imaš na strehi dobre pogoje, je lahko na njej tudi sto parov golobov, ki so kolonijska vrsta. Pri galebih ni tako. Nikoli jih ne bo veliko na kupu. Za tiste, ki ne marajo golobov, so galebi celo dobrodošli, saj odrasle živali 'piknejo' tudi mladega goloba. V vsakem primeru bo manj golobov, kjer so nastanjeni galebi,« pozitivne učinke »galebijade« razkriva Jančar.
Ljubljanske razmere jim godijo
In kako to, da so si galebi sploh prisvojili prestolnico? »Zakaj včasih niso gnezdili, je težko reči, dejstvo pa je, da ptiči vselej iščejo prostor pod soncem, in v Ljubljani so kar ugodne razmere zanje. Strehe so primerne za varna gnezdišča, saj so ptice varne pred talnimi plenilci, recimo lisicami ali kunami. Na Ljubljanskem barju je prav tako manj ujed v zraku kot na morskih obalah,« odgovarja ornitolog, ki je prepričan, da galebov niso privabile klimatske spremembe, »saj temperatura pri ptičih po navadi ne igra pomembne vloge«.
Dejstvo pa je tudi, da je v mestu in okolici veliko hrane in posledično – smetišč. »Galebi so slabi lovci, saj niso nimajo potrebne opreme – krempljev za lovljenje in kljukastega kljuna. Zato pobirajo drobiž, ostanke. Tudi na morju je enako, saj bolj kot ne prežijo na ostanke, ki jih ribiči pomečejo z bark. So prava sanitarna služba, saj jim smetišča predstavljajo pomemben vir hrane,« poudarja sogovornik.
V DOPPS nimajo podatkov, koliko galebov je v Ljubljani, sklepajo pa, da jih gnezdi nekaj deset parov. Največkrat so bili videni v okolici Tobačne in na strehah visokih stavb za Bežigradom – od poslovne stavbe Mercatorja do nebotičnika WTC.