Vsi smo že slišali za Hribarja, Tavčarja in druge pomembneže, ki so v prejšnjem stoletju krojili utrip Ljubljane. Kaj pa ženske?
Ena od tistih, ki si nedvomno zasluži spomenik v mestu, je dr. Ljuba Prenner, je prepričana Barbara Kapelj Osredkar, ki je lani v sodelovanju z Mestom žensk zagnala projekt posebnega vodenja po Ljubljani, pri katerem je v središče postavila ženske. Ženske, ki so zaznamovale prestolnico. Da jih ni malo, priča trajanje feministične ekskurzije – za kar tri ure je je, da so povsem prezrte, pa tako rekoč popolna odsotnost njim posvečenih spomenikov v prestolnici.
Tudi Prennerjeva, ki se je sicer na začetku 20. stoletja rodila v Slovenj Gradcu, a je svoja najplodnejša leta preživela v Ljubljani, spomenika tukaj nima. Čeprav je orala ledino kot ena od prvih pravnic, ki si je po sicer dolgem in težavnem študiju, ki so ga oteževale bedne življenjske razmere in revščina, prigarala celo doktorski naziv. Po razburljivem poklicnem pa tudi političnem in zasebnem življenju je v 50. letih postala najbolj iskana in cenjena odvetnica, ki je reševala najtežje in najbolj brezupne primere, nad katerimi so drugi že obupali. Poleg tega je bila, vsaj na začetku svoje poti, precej uspešna pisateljica, ki se je podpisala pod prvi slovenski kriminalni roman z naslovom Neznani storilec. Napisala naj bi ga zaradi neke stave, in to menda v samo treh mesecih. Slišati je, da naj bi bila po vojni celo kandidatka za pravosodnega ministra, a je te govorice zdaj zelo težko preveriti, opozarja direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja Brigita Rajšter, ki je tudi uredila njeno spominsko sobo. Ne nazadnje pa je bila Prennerjeva tudi zelo nenavadna in nekonvencionalna ženska, ki si je upala življenje živeti tako, kot je čutila – kot moški.
Nezakonito osvobajala zapornike
»Nikoli ni bila članica kakšne stranke, sodelovala je samo s tistimi, za katere je presodila, da delajo v dobri veri in pošteno,« pripoveduje njena »posvojenka« Jerca Mrzel, ki ji je bila po očimovi smrti Prennerjeva nadomestni oče. Nič čudnega torej, da je imela v tistih turbulentnih časih pred in med drugo vojno ter po njej kot samosvoja izobraženka, ki je razmišljala z lastno glavo, številne težave z oblastjo. Zato je bila tudi večkrat zaprta, med drugim v ženskem delovnem taborišču Ferdreng pri Kočevju, kjer je kljub težaškemu delu v kamnolomu in pogostemu zapiranju v samico ohranjala veder duh in celo napisala igro Vasovalci, ki jo je uprizarjala s sojetnicami in si na ta način skrajšala kazen.
Zanimivo je, da je oblast za njen takrat najbrž največji »greh« pravzaprav ni huje kaznovala, vsaj ne takoj. Prennerjeva je namreč po kapitulaciji italijanskim oblastem začela pošiljati lažne vloge, češ da so s kapitulacijo postale sodbe italijanskih sodišč neveljavne. Na ta način je številne Slovence rešila iz zaporov in taborišč. Pri nezakonitem početju so jo nato zaradi neprevidnosti strank ujeli Nemci in jo zaprli. Šlo je za nezaslišano dejanje, za katero je tudi sama pričakovala hudo kazen, a jo je pred njo rešil neki nemški advokat, ki je, potem ko mu je vse priznala in dodala, da je to počela brezplačno in iz ljubezni do domovine, dokaze vrgel v peč.
Najbolj izrazita lastnost Prennerjeve je bila po besedah sogovornic njen občutek za pravičnost, zaradi česar se je zelo borila proti politizaciji sodišč. Trdila je, denimo, da bi bila povsem sposobna rešiti na smrt obsojenega Toneta Tomšiča, a da ji vodstvo partije tega ni dovolilo, kar jim je zelo zamerila. Njena sodelavka Marija Polak je v spominih celo zapisala, da si je neustrašna odvetnica priskrbela uniformo italijanskega oficirja, v kateri naj bi Tomšiča obiskala v zaporu. Zaradi upiranja, še bolj pa najbrž zaradi domnevnega sodelovanja pri poskusu vzpostavitve politične opozicije s Črtomirjem Nagodetom na čelu so ji leta 1947 odvzeli licenco, ki se ji je pred tem že sama protestno odrekla, in jo vtaknili v preiskovalni zapor. Šele sedem let kasneje je po številnih težavah spet smela opravljati svoje poslanstvo.
»Ti prekleti komunisti, je pogosto bentila, a potem hitro dodala, da so ji pravzaprav šele oni dovolili nositi hlače,« pravi Mrzelova. Po vojni se je Prennerjeva v tem smislu povsem osvobodila, pritrjuje tudi Rajšterjeva. Na sodišču in pred mamo je sicer vedno govorila v ženski osebi, v družbi prijateljev pa vedno v moški – in tudi ti so jo naslavljali kot moškega. Že zgodaj si je postrigla dolge kite, začela je kaditi in nositi srajco s kravato, njen glas je bil tako nizek, da je v zboru pela tenor. Pravzaprav je naravnost osupljivo, da si je upala živeti to, kar je čutila, ne glede na okolico, z nežnostjo pripoveduje Mrzelova.
Dober človek
»Strička«, kot jo je ljubkovalno imenovala, je spoznala, potem ko je umrla Štefka Vrhnjak, Ljubina življenjska ljubezen, s katero sta se nameravali tudi postarati skupaj. Na pogrebu je strta Ljuba spoznala Marijo Mrzel Krenker, mamo Jerce Mrzel, ki je kmalu za tem ovdovela. Prennerjeva je bila vse pogosteje pri njih v Šmiklavžu pri Slovenj Gradcu, kamor so jo vozili šoferji, ki jih je najemala posebej za ta potovanja. »Vedno, ko je prišla, je prinesla pomaranče, salamo, kakšno kremno rezino, včasih krofe,« se spominja Mrzelova in dodaja, da so nekateri gojili precejšnje zadržke do te nekonvencionalne družine. »Sama sem jo imela strašno rada, tako dobrega človeka nisem srečala ne prej ne pozneje.« Ljuba je bila do nje ljubeča in zaščitniška. Spominja se, kako je ženske spravljala v zadrego, ko je želela plesati z njimi, kako rada se je fotografirala in kako je – kosila travo.
Čeprav je v 50. letih in kasneje Prennerjeva veljala za odvetnico, ki edina lahko reši najtežje pravne zagate, ji je vendarle ostala bolečina, ki je nikoli ni povsem prebolela: pisateljevanje. Po eni strani za pisanje ni imela časa, saj je morala ogromno delati, da je lahko dohajala lastno radodarnost, po drugi pa, potem ko so jo zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka vrgli iz Društva slovenskih pisateljev, ni imela več možnosti objavljati svojih del. Najbolj jo je strla uprizoritev opere Slovo od mladosti v začetku 50. let, za katero je napisala libreto, pravi Rajšterjeva. Čeprav je bila sama prepričana, da je odlično opravila svoje delo, so jo kritiki povsem raztrgali. Takrat je dokončno utihnila in se posvetila pravu.
»Dr. Prennerjeva je s svojim delovanjem in nekonvencionalnim načinom življenja gotovo močno pripomogla k uveljavitvi žensk v svojem času,« je prepričana akademikinja dr. Alenka Šelih, ki je uredila zbornik Pozabljena polovica. Živela je namreč v času, pravi Šelihova, ko so se ženske v javnem in poklicnem življenju komaj začele uveljavljati. Energija in vztrajnost, ki ju je morala za dosego enakega cilja pokazati ženska, sta bili v primerjavi z moškim vložkom neprimerno večji. Prennerjevi ni uspelo le to, ampak je svoje kolege v marsikaterem pogledu celo presegla – in to kljub nekonvencionalnosti, ki bi ji, roko na srce, še danes predstavljala nezanemarljivo oviro.
