Dijaka Gimnazije Vič Jureta Miklavčiča je motilo vsakokratno čakanje pred prhanjem, da iz pipe priteče primerno topla voda. V tem času je namreč izteklo kar precej dragocene pitne vode, je opazil gimnazijec. V nasprotju z drugimi, ki ta problem spregledamo ali pa zgolj skomignemo z rameni, češ kaj pa lahko storimo, je ta mladi um začel razmišljati o tem, kako preprečiti nesmotrno porabo vode.
Prišel je do ideje, da bi hladno vodo, ki izteče, preden priteče dovolj topla za prhanje, shranil v posebnem zbiralniku, nato pa je začel razmišljati, kakšen sistem bi mu to omogočil. »Z očijem sem se posvetoval o svoji ideji, da bi napravil neki ventil, ki bi hladno vodo preusmerjal v zbiralnik, toplo pa spustil v prho,« je povedal Miklavčič. Vključil se je tudi v pospeševalnik mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, kjer se je naučil osnov. V začetku letošnjega leta je ob pomoči staršev začel ustvarjati v domači delavnici. Tako je razvil prvi prototip pasivnega preklopnega ventila, ki zmanjšuje dnevno porabo vode v gospodinjstvih.
Ventil bi se poplačal v dveh letih
Ključni del tega na prvi pogled ne preveč zapletenega ventila je po Miklavčičevih besedah aktuator. »To je kot srce pri človeku,« je s primerjavo pojasnil pomembnost tega dela. Aktuator izkorišča spremembo agregatnih stanj, saj je v stiku s toplo vodo v drugačnem stanju kot takrat, ko je v stiku s hladno vodo, je pojasnil Miklavčič. Zgolj z izkoriščanjem fizikalnih lastnosti Miklavčičev ventil hladno vodo pošlje v zbiralnik, toplo pa v prho. Aktuator ni visokotehnološki izdelek, stvari, iz katerih je sestavljen, naj bi bile enostavno dostopne. A Miklavčič kot stari lisjak skrbno varuje podatek, iz česa je narejen. »To je pa poslovna skrivnost,« je dejal v smehu in poudaril, da ima aktuator velike potenciale za uporabo tudi na drugih področjih, recimo pri ogrevalnih sistemih, toplotnih črpalkah, solarnih zbiralnikih in klimatskih napravah.
Trenutno bi pasivni preklopni ventil stal nekaj več kot 100 evrov, naložba pa bi se sama izplačala v dveh letih, je izračunal Miklavčič, ki je postregel še z nekaj presenetljivimi številkami. Pri enem prhanju zaradi neprimerne temperature iztočimo približno 13 litrov pitne vode. Na letni ravni recimo povprečna štiričlanska družina tako dobesedno v odtok spusti 18,5 kubičnega metra dragocene pitne vode, je gimnazijec izračunal na primeru svoje družine.
Šoli še vedno daje prednost
V Miklavčičevi glavi pa ni zgolj zgoraj opisani ventil. »Imam še nekaj drugih projektov, pri katerih delam. Vsi so s področja trajnostnega razvoja,« je razkril dijak, ki pravi, da se bo iz njih poskušal kar največ naučiti. »Ko bo moja generacija čez nekaj let iskala zaposlitev, bodo izkušnje pomembnejše kot kar koli drugega,« je mladenič že trezno zazrt v prihodnost.
Čeprav se večkrat med poukom zaloti, da razmišlja o svojih projektih, pravi, da šoli daje prednost. »Šola ostaja na prvem mestu. Kar ostane prostega časa, ga namenim svojim projektom,« prizna. Ves čas pa s seboj nosi poseben zvezek, v katerega vestno vpisuje ideje, ko se mu te porodijo.
Ker večino dela opravi kar v očetovi delavnici, upa, da bo v njej nekoč zraslo kakšno uspešno podjetje, »kot recimo pri Stevu Jobsu«, z nasmeškom pove mladenič. A to niso le pobožne želje. Miklavčič je očitno pripravljen trdo delati. Povedal je, da se po koncu gimnazije namerava vpisati na kakšno tehnično fakulteto, kjer bi lahko razvijal svoje tehnično znanje, nato pa še na ekonomsko, kjer bi pridobil ekonomsko in podjetniško znanje.
Miklavčič upa, da mu bo na poslovni poti pomagala prva nagrada natečaja TESSI, programa čezmejnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo, katerega namen je med srednješolci širiti ideje o trajnostnem razvoju. »Te nagrade sem zelo vesel in sem nanjo tudi zelo ponosen,« je priznal sedemnajstletnik z velikimi idejami. »Vsaka taka nagrada je gotovo zelo dobra odskočna deska za naprej. Tudi za iskanje zaposlitve.«
