Evforija ob gibljivih slikah je Ljubljančane zajela podobno hitro kot druge prestolnice, na primer filmsko meko Pariz, zaradi dobrega obiska in sprejema pa so hitro rasla in se širila tudi kino prizorišča. Klemen Žun jih je v publikaciji Kino zemljevid, ki je izšla letos v okviru Leta kina, s katerim je Kinodvor obeležil svojo 90-letnico, samo znotraj avtocestnega obroča naštel kar 74. Razkropljena so po vsem mestu, njihova pestra zgodovina pa kaže na izjemen umetniški, kulturni, izobraževalni, pa tudi politični pomen kina v 20. stoletju. Ta se je v zlatih časih samo v Ljubljani lahko pohvalil s tremi do štirimi milijoni obiskovalcev na leto.
»Do prihoda televizije so prav kinematografi najpogosteje krojili prosti čas večine Ljubljančanov. Za besede 'grem v Union', se je nekoč vedelo, da greš v kino. Program kina Sloga je izkoriščal bližino prehodne Kolodvorske ulice in čas delavcev, ki so pred odhodom na vlak še imeli čas za filmsko predstavo,« je mesto kina v zgodovini Ljubljane strnil Žun. Ob tem je izpostavil, da so si številna podjetja lastila svojo kinodvorano, tudi sleherna šola pa je nekoč imela prostor za filmske projekcije. Poletni meseci so pripadali številnim poletnim kinematografom, ki so bili v času pred motorizacijo seveda najboljši večerni izlet. V času kinematografske ekspanzije so se filmom podrejale druge umetnosti in lokacije, do gradnje pravih megalomanskih dvoran (na primer kino s 1300 sedeži na Trgu republike), ki bi korenito spremenile podobo centra Ljubljane, pa ni prišlo. Načrte je seveda prekrižala televizija.
Navdušenje kljub zabrisani sliki brez zvoka
Veliko prizorišč je zaznamovalo določeno obdobje, mestno četrt ali skupino ljudi. Najbolj pomembne še danes ali do pred kratkim delujoče dvorane so Komuna, Kinodvor, Kinoteka, Šiška, Matica, Triglav in seveda Union, ki je dolgo veljal za najbolj prestižno in tudi največjo v Jugoslaviji. Le streljaj od današnje Komune so bile na nekdanji cesti Franca Jožefa 1 leta 1896 v Hotelu pri Maliču meščanom prvič predstavljene »živeče fotografije v življenjski velikosti«. V prestolnici se je po Mariboru in Celju ustavil potujoči kinematograf Edisonov idejal in med drugim prikazal tudi eno od različic Lumierovega »prihoda brzovlaka na postajo«.
»Projekcije so potekale s plinsko lučjo, ki je projicirala dokaj zabrisano sliko, predstave pa so bile brez vsakršne zvočne spremljave. Kljub temu je ljubljansko občinstvo sprejelo prizore z navdušenjem, zaradi številnega obiska pa je bilo prikazovanje tudi podaljšano. V nadaljnjih letih je Ljubljana v razkošnih dvoranah, kot sta Grand hotel Union in Mestni dom, ter salonih gostila še številne druge potujoče kinematografe. Najpogostejša postojanka je bil ljubljanski »prater« v parku Tivoli. Tam so imeli potujoči kinematografi običajno lastno električno energijo, njihovi elegantni paviljoni in šotorska platna so omogočali sočasen ogled nekaj sto obiskovalcev, program pa je bil večkrat predstavljen na tiskanih sporedih,« je začetke opisal raziskovalec kinematografske zgodovine, sicer filmski analitik v Koloseju, Klemen Žun.
Dvor od »pištolce« do erotike
Desetletje za tem je prvič omenjena tudi lokacija v bližini današnjega Kinodvora. Kot prvi Slovenec se je rednega prikazovanja filmov v Hotelu Ilirija lotil fotografski mojster in pionir slovenske kinematografije Davorin Rovšek, ki je pred tem v Unionu že izpeljal prvi poizkusni projekciji živih podob. »Njegovi poizkusi stalnega kina se trudu navkljub niso obnesli, tako da je leta 1908 z bratom raje ustanovil potujoči kino ter z njim obiskoval okoliške kraje,« je pojasnil Žun. Oblikovanje rednega programa je bilo možno šele po nastanku prvih filmskih distributerjev, za naše kraje so skrbeli dunajski. Prvi uspešen stalni kinematograf je bil odprt maja 1907 v pritličnem prostoru vogalne hiše podjetnika Antona Deghenghija, nasproti kavarne Evropa na Slovenski cesti.
Najdlje delujočo kinodvorano v mestu Ljubljanski dvor, danes Kinodvor, so zgradili leta 1923. V petdesetih je bila znana kot »pištolca kino«, kot nam je pojasnil nekdanji kinooperater in upravnik Dvora Franc Milošič, saj so v njej vrteli predvsem italijanske kavbojke. Spomni se tudi najbolj žgečkljivega obdobja, ko se je Dvor imenoval kino Sloga in bil prvi kinematograf z rednim erotičnim programom v Jugoslaviji. »Iz pisarne nad vhodom smo gledali, da je prihajala bolj čudna publika. Snažilke so tudi zahtevale povišico, da čistijo 'to moško' nesnago,« se je nasmejal. Glede tega nam je zaupal še en zanimiv podatek, da je Tito dovolil uvoz tovrstnih filmov v Jugoslavijo, da bi s prihodkom od vstopnin financirali partizanske spektakle, kot so Bitka na Neretvi, Sutjeska in drugi. Milošič je sodeloval tudi pri ureditvi Kinodvora po osamosvojitvi. »Ko smo vklopili klimo, ki je očitno že dolgo nihče ni uporabljal, se je iz nje usul kup pajčevine. Šalili smo se, da so to posebni efekti, saj smo takrat vrteli Spielbergov Jurski park,« je razložil.
S filmom se je prvič srečal že leta 1944, ko se bežno spomni nemške verzije takratnega Titanika, »boljše od novodobne solzave Cameronove predelave«. S kinom sta ga okužila starejša brata, ki sta mu s predstav nosila filmske biltene iz kina Triglav, katerih strastni zbiratelj je postal hitro za tem. »Nekajkrat sem se celo skregal z blagajničarko, saj mi jih ni želela dati, ker nisem kupil vstopnice,« je povedal. Hitro je ugotovil, da bi rad delal v kinu, a ni vedel, kako. Leta 1956 je nato ob redni službi še samoiniciativno začel pomagati v kinu Triglav, za katerega je prevažal kopije, bil redar in blagajničar. Deset let kasneje se mu je le izpolnila želja in v Triglavu je dobil mesto kinooperaterja, čeprav je kinooperaterski izpit pod prisilo opravil šele petnajst let kasneje. V več kot štiri desetletja trajajoči karieri je močno zaznamoval ljubljansko kinematografijo, saj je kasneje samoiniciativno deset let izdajal bilten Naš kino, bil kratek čas tudi upravnik Triglava, nato pregledovalec kopij v Vesni, kinooperater v Kinoteki, aktivno pot pa je leta 1999 zaključil v kinu Kompas. »Fajn je bilo, najboljše v ubogem Triglavu, kjer so me ljudje imeli zelo radi. A če se spomnim mladih let, se ne morem načuditi, koliko stvari naenkrat sem počel in kakšen zagon smo imeli,« je zaključil in za konec še potarnal nad žalostno usodo svojega ljubega kina ob Ljubljanici. Ta zdaj žalostno propada, prej pa je bil pomemben, saj so v njem vrteli filme, ki si jih v mestu niso upali.
