Tedenska učna obveznost slovenskih učiteljev, torej čas, ki ga prebijejo v učilnici, lahko znaša največ 22 ur. To pomeni, da morajo preostalih 18 ur do polnega 40-urnega delovnika oddelati na drugačen način. Prav v tej točki se postavlja zahtevno vprašanje: je dela zunaj učilnice res toliko, da si učitelji za učno pomoč, nadomeščanje kolega ali sodelovanje pri nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) zaslužijo zmanjšano učno obveznost oziroma dodatek k plači. Ali so torej učitelji v javnih šolah (še) primerljivo obremenjeni – tudi glede na to, da se je intenzivnost dela v Sloveniji v zasebnem pa tudi javnem sektorju v zadnjih letih občutno povečala.
Računsko sodišče opozarja
Da ravnatelji preveč poljubno določajo oziroma merijo delovne obveznosti, ki jih učitelji opravijo zunaj učilnice in so sestavni del 40-urnega delovnika, je lani jeseni ministrico Stanko Setnikar Cankar opozoril tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel in napovedal, da se bo računsko sodišče temu problemu posebej posvetilo. Državna sekretarka Andreja Barle Lakota zatrjuje, da so Veselovo opozorilo, da ravnatelji nimajo na voljo enotnih kriterijev, po katerih bi opredelili delovni čas učiteljev, vzeli resno – pripravljajo izhodišča za določitev delovnega časa. A do rešitev je še daleč. »To je prepomembno področje, da bi rešitve pripravili na hitro, brez sodelovanja z vsemi deležniki.« Ob tem poudarja, da sama v metodologije, po katerih bi do minute natančno izmerili delovni čas učiteljev – takšni poskusi so že bili – ne verjame. Tedenska učna obveznost slovenskih učiteljev je razmeroma nizka. Glede na primerjave znotraj OECD je podpovprečna, res pa je, da je v nekaterih državah, ki se ponašajo z odličnimi učnimi dosežki, še nižja, na primer na Danskem. V naši devetletki znaša največ 22 ur, za učitelje slovenščine 21 ur, za učitelje podaljšanega bivanja največ 25 ur. Mnoge bode v oči, da so, na primer, učitelji športne vzgoje, ki ne popravljajo domačih nalog in se na pouk zagotovo manj pripravljajo od učiteljev matematike ali biologije, z učno obveznostjo obremenjeni popolnoma enako. Zanimiv je tudi podatek, da učitelji v devetletki v povprečju opravijo 1,4 ure nad normativno učno obveznostjo, kar se jim seveda tudi posebej plača.
Normativi so »prijazni« tudi pri upoštevanju zahtevnosti dodatnega učiteljskega dela. Če je učitelj član predmetne komisije za pripravo nalog za NPZ, se mu učna obveznost lahko zmanjša (slovenistom in matematikom za 3, učiteljem tujega jezika za 2, učiteljem za tretji predmet za 1 uro). Če je razrednik v 1. in 9. razredu, ima za eno uro zmanjšano učno obveznost, v drugih razredih za pol. Mentorju pripravnika, na primer, pa se prizna 4 ure na teden. V srednji šoli je osnovni normativ še ugodnejši: za učitelje splošnih in strokovnih predmetov znaša 20 ur, za učitelje slovenščine 19 ur, za učitelje praktičnih veščin pa 25 ur. Tudi srednješolskim učiteljem se v določenih primerih prizna zmanjšana učna obveznost.
Učitelji: Očitki so krivični
Ker gredo učitelji po pouku in sestankih v nasprotju z drugimi javnimi uslužbenci domov, kar jezi starše, ki le s težavo »ujamejo« učitelje na šoli, so mnogi prepričani, da so normativi glede na čas in razmere prerazkošni. A učitelji so na razprave o domnevno prenizki učni obveznosti zelo občutljivi, ker da njihovi avtorji ne upoštevajo, kako izčrpavajoče je delo v razredu. Ob tem poudarjajo, da med njihove obveznosti sodi cela vrsta aktivnosti, od priprave na pouk, ocenjevanja izdelkov do spremstva na ekskurzijah, urejanja zbirk, organiziranja prireditev, sodelovanja na konferencah in izobraževanjih, vodenja interesnih dejavnosti, sodelovanja v šolskih projektih in tako dalje. Pomočnica ravnateljice na osnovni šoli v Cerkljah na Gorenjskem Tatjana Škrab Grašič je prepričana, da je krivično trditi, da učitelji ne delajo osem ur na dan. Morda se tu in tam kdo »izmuzne«, pravi, v povprečju pa so učitelji polno zaposleni. Pomembno pa je, pravi, da vodstvo šole obveznosti učiteljev razporedi čim bolj enakomerno. Tako bodo ravnali tudi pri organiziranju učne pomoči, za katero so doslej polno obremenjeni učitelji dobivali dodatek.
Težava je, kot rečeno, v tem, da prav jasnih meril za časovno določanje učiteljskih opravil in nalog ni. Ravnatelji zato delovne obveznosti učiteljem marsikje odredijo čez palec, pogosto zelo »prizanesljivo«. Glas učiteljskega kolektiva ima namreč pri reelekcijah ravnateljev še vedno največjo težo… Le malo ravnateljev je zato pripravljenih javno priznati, da bi lahko učitelji ostajali v šoli dlje in delali več; ena od redkih izjem je ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc, ki to trdi že dolgo. Ob tem pa je treba vedeti, da je normative najtežje zaostrovati v času krize. Posledica je odpuščanje, to pa bi v šolah povzročilo napetosti in ogrozilo kakovost dela. V Avstriji so zato 22-urno tedensko učno obveznost povišali zelo previdno. Zakon, s katerim so jo za vse osnovnošolske učitelje dvignili na 24 ur, so sprejeli poleti letos, toda učitelji, ki se bodo zaposlili do vključno leta 2018, se lahko odločijo za novi, višji normativ in nekoliko višjo plačo ali za starega in nižjo plačo. Po sedanji zakonodaji se je učna obveznost lahko znižala tistim učiteljem, ki učijo tako imenovane glavne predmete – nemščino, matematiko, tuje jezike, tudi do 16 ur. Po novem bo enaka za vse, ne bo smela biti nižja od 20 ur, a učitelji glavnih predmetov bodo bolje plačani.
Barle-Lakotova: V osnovnem šolstvu ni rezerv
Dr. Barle-Lakotova je trdno prepričana, da govorjenje o razkošnih normativih v osnovni šoli, kar naj bi izhajalo iz mednarodnih primerjav, ni ne pravično ne utemeljeno: »V slovensko osnovno šolo smo vgradili vrsto socialnih transferjev, od prehrane do učbenikov, ker nam je pač pomembna enaka dostopnost do izobraževanja. Nekatere države tega nimajo. Če bi proračun očistili teh postavk, bi videli, da naši standardi in normativi še malo niso razkošni; tudi učna obveznost učiteljev je primerljiva.« Rezerv v osnovnem in srednjem šolstvu je zato po njenem komaj kaj. Na vprašanje, ali ne bi bilo bolj smiselno racionalizirati mreže šol, kjer je to smiselno, kot ta hip ukiniti dodatno plačevanje učne pomoči ali šole v naravi za celotno generacijo (izjema bodo socialno šibki), kar bo prizadelo najbolj ranljive skupine otrok, pa odgovarja pritrdilno. Skupaj z župani, stroko, zavodi menda pospešeno iščejo rešitve za združevanje šol in programov… Da to ni uspelo doslej še nobeni vladi, pripisuje hudim pritiskom s šol in občin.
Ranka Ivelja, Vesna Vaupotič
