Ko je na nedavni okrogli mizi o neenakosti na univerzi na AGRFT predstavnik študentske Iskre Ivan Kukuljan rektorja Univerze v Ljubljani dr. Ivana Svetlika vprašal, ali se bo zavzel za uresničitev projekta za odpravo spolno pogojene akademske neenakosti, je rektor z odgovorom mnoge ogorčil. Temu predlogu ni naklonjen, je povedal in pribil, da je za to, da ni več žensk na vodilnih mestih, kriva predvsem neambicioznost žensk. »Dostikrat je problem, da ženske nimajo ambicij, ne vem, morda smo jih zatrli,« je dejal.
Svetlik: Edino merilo znanje
Po mnenju Iskre je nesprejemljivo, da kot rektor in sociolog zanikuje obstoj spolno diskriminatornih praks pri kadrovanju in kriterijih za napredovanje na univerzi, ki jih dokazujejo številne raziskave, denimo raziskava OECD iz leta 2006. Ta na primer ugotavlja, da so metode ocenjevanja dosežkov in projektov spolno pristranske na vseh področjih delovanja zaposlenih na univerzi.
Po Svetlikovem mnenju mora biti edini kriterij za napredovanje znanje. »Ko imaš pred seboj prijave na razpis, so ključne reference. Če imata kandidata različnih spolov enake reference, potem bi lahko dali prednost kandidatki. A ko gre za število objav in kvaliteto dela, spol ne sme odločati,« je dejal. Ko je bil govor o nesorazmerju med številom doktoric in rednih profesoric (na BTF je doktoric okoli 50 odstotkov, rednih profesoric pa le 7 odstotkov), je poudaril, da recenzenti praviloma ne vedo, koga ocenjujejo, zato ne more biti dvoma, kaj je vzrok za težave pri napredovanju žensk. »Kolegice so bile v ta svet socializirane tako, da imajo za razliko od kolegov manjše ambicije, svoje moči pogosteje delijo za to, da vzdržujejo slovensko družino,« je dejal. Ob tem je obžaloval, da je »ta svet tako urejen«, in znova poudaril, da »dvomi«, da na univerzi prihaja do sistematičnega zatiranja žensk.
Iskra: Naivno in nepoznavalsko
V Iskri so rektorjeve trditve zavrnili kot naivne in nepoznavalske. Naivno je misliti, so zapisali, da do nesorazmerja med številom doktoric znanja (teh je v Sloveniji 46 odstotkov) in deležem rednih profesoric (7,9 odstotka na področju tehnike in 28 odstotkov na področju humanistike) pride zaradi razlik v znanju. Študije kažejo, da se delo ženske v veliki meri ocenjuje slabše kot enako delo moškega kandidata. Poleg tega je proces napredovanja in kadrovanja na univerzi v veliki večini primerov odvisen od majhnega kroga vplivnih profesorjev, katerih osebni vplivi so zaradi družbene realnosti patriarhalni in seksistični. Če tega ne priznamo, opozarjajo študentje, spregledujemo sistemske ovire za napredovanje kompetentnih žensk pa tudi pripadnic in pripadnikov marginalnih skupin na univerzitetni hierarhični lestvici. Za to, da so ženske manj karierno uspešne, nikakor ni kriva njihova »neambicioznost«, temveč to, da dobijo manj podpore in spodbud za vključevanje v raziskovanje kot moški. Rektor bi si moral prizadevati za vpeljavo mehanizmov, ki bi odpravljali seksizem na univerzi in omogočali pravično napredovanje, kadrovanje in dodeljevanje projektov. ri
