Lafarge cement je namreč tudi po 21. avgustu lani kot gorivo uporabljal petrolkoks, čeprav je upravno sodišče na ta datum njihovo okoljevarstveno dovoljenje razveljavilo in v obrazložitvi sodbe jasno poudarilo, da v podjetju nikoli niso imeli dovoljenja za kurjenje petrolkoksa. V Lafargeu bi tako lahko obratovali le na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega leta 1998, v katerem imajo dovoljenje za kurjenje premoga, ne pa tudi petrolkoksa, čeprav je ta zapisan v oklepaju. Petrolkoks je namreč stranski produkt naftne industrije in ne vrsta premoga, zato dovoljenja za uporabo premoga ne gre enačiti s petrolkoksom, je bilo jasno sodišče. A okoljska inšpekcija kljub vsemu ni ukrepala, zato so se v Eko krogu odločili za kazenski pregon. Zoper koga natančno so vložili kazenske ovadbe, niso razkrili, so pa povedali, da gre za več oseb.
Podlaga za potezo zasavskih okoljskih aktivistov je bilo tudi mnenje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki je poleg okoljskega inšpektorata okrcala tudi Agencijo RS za okolje (Arso) in ministrstvo za kmetijstvo in okolje, predvsem zaradi prekoračitve »vseh razumnih rokov, saj po osmih letih odločanja v obravnavani zadevi ne le, da ni sprejeta pravnomočna odločitev, temveč je stanje postopka ponovno v začetni fazi odločanja«. Varuhinja ob tem še poudarja, da »takšna ravnanja terjajo ugotavljanje odgovornosti pristojnih državnih organov ter tudi konkretnih uradnih oseb«.
Postopek vnovičnega pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja za Lafarge cement, ki ga je upravno sodišče z jasnimi napotki, kako ga voditi, vrnilo v odločanje Arsu, se sicer po informacijah Uroša Macerla, predsednika Eko kroga, še ni začel. Kot je povedal, so sicer z Arsa prejeli obsežen dopis, ki ga morajo še podrobno preučiti, vendar se postopki presoje vplivov na okolje trboveljske cementarne po več mesecih od razsodbe upravnega sodišča še vedno niso začeli.
