»Ali lahko gospod Juncker preiskuje ravnanje gospoda Junckerja?« Vprašanje, ki so ga novinarji zastavili predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju po razkritju, da je kot luksemburški premier odobraval izogibanje davkom v njegovi državi, preveva Evropsko unijo. Javnost zahteva neodvisno preiskavo, evropski parlament pa naj bi ta teden glasoval o zaupnici Junckerju. Na ljubljanskem festivalu medijske kulture Naprej/Forward, ki ga organizira Društvo novinarjev Slovenije, je uvodno vprašanje v soboto ponovila Margo Smit. Novinarka je članica skupine preiskovalnih novinarjev ICIJ, ki je podatke o Luksemburgu objavila.
Izvor dokumentov je skrivnost
Novinarji so objavili dokumente in analize dokumentov, ki dokazujejo, da je Luksemburg velikim mednarodnim podjetjem več let ponujal »napredne davčne dogovore«. S temi dogovori in s pomočjo ustanavljanja mreže slamnatih podjetij v različnih državah, ki so si po vsem svetu podajala denarna nakazila, da bi jih na koncu »pripeljala« v Luksemburg, so podjetja »prihranila« več milijard dolarjev. »Ne moremo določiti, kolikšnim davkom so se izognili, saj je zasledovanje izvora podjetij in transakcij zelo zapleteno,« pravi Margo Smit. »Vemo pa, da so na ta način pretočili več sto milijard dolarjev.« Margo Smit je z osemdesetimi kolegi iz šestindvajsetih držav pet mesecev pregledovala osemindvajset tisoč strani dokumentov. »To so bila letna poročila podjetij in podrobni shematični prikazi, kako se je denar pretakal od podjetja do podjetja.« Na vprašanje, kdo je dokumente zbral in jih predal ICIJ, novinarka ni mogla odgovoriti. »Naši viri so za nas zelo dragoceni,« je rekla. »Zato jih ščitimo.« Kot jo je bilo mogoče razumeti, sodelujoči novinarji niso vedeli do podrobnosti natančno, od kod dokumenti izvirajo. »Vedeli pa smo dovolj, da smo jim lahko zaupali.«
Dokumenti so del večje zbirke podatkov o davčnih oazah po vsem svetu, ki jo je ICIJ prejel iz zaupnega vira. Margo Smit je povedala, da je bilo prvotnih dva milijona in pol dokumentov prekopiranih na računalniški trdi disk, ki je nosil dvesto šestdeset gigabajtov podatkov. »Takšne količine podatkov ne more pregledati en sam novinar, zato smo se združili v organizacijo ICIJ, ki šteje sto petinosemdeset novinarjev iz petinšestdesetih držav.« Član mreže iz Slovenije je preiskovalni novinar Blaž Zgaga, ki je za slovenske medije po razkritju luksemburške afere v začetku novembra povedal, da je namen ICIJ »vzpostavitev bolj pravičnega davčnega sistema, po katerem bodo korporacije davke plačevale tam, kjer jih ustvarijo«.
V dokumentih tudi Slovenci
»Kar so podjetja, ki smo jih preiskovali v okviru luksemburške afere, počela, je sicer legalno,« pravi Margo Smit. »Vse je v skladu z zakoni, o katerih so se strinjali poslanci, ki smo jih Evropejci izvolili. Vprašanje pa je, ali je takšno početje moralno. Gre namreč za zelo sofisticiran, dobro premišljen sistem pretakanja denarja, ki ima en sam cilj: plačevanje nižjih davkov. Državljani bomo morali premisliti, ali se s tem strinjamo. Če se ne strinjamo, bomo morali doseči spremembo zakonov.«
ICIJ se je odločil dokumente o povezavah z Luksemburgom objaviti tudi na internetu, saj želi, da bi se iz njih rodilo še več pomembnih zgodb. Vendar med temi dokumenti ni podatkov o slovenskih podjetjih. Objavili pa so tudi globalno bazo podatkov o davčnih oazah, v kateri iskalnik najde dober ducat slovenskih podjetnikov. O poslovanju nekaterih med njimi so slovenski mediji že poročali – denimo o portoroškem podjetniku Vladimirju Poliču ali dolenjskem podjetniku Srečku Puntarju, ki je posloval z Merkurjem – večinoma pa gre za takšne, ki v javnosti niso znani.
