Potem ko je postalo jasno, da bo drugo Janševo vlado zamenjala ministrska ekipa Alenke Bratušek, so v javnosti več dni krožile informacije, da se predsednik SDS ne bo vrnil v poslanske klopi. Ugibanja, kaj bo Janez Janša počel v prihodnje, so včeraj zgodaj zjutraj s sporočilom za javnost prekinili v njegovi stranki: »Predsednik SDS Janez Janša se po današnji primopredaji vladnih poslov ne bo vrnil v državni zbor kot poslanec. Prav tako ne bo prejemal nadomestila po prenehanju funkcije niti se ne bo zaposlil v SDS. V zadnjih dneh je prejel ponudbe nekaterih evropskih in ameriških inštitutov za več serij predavanj, ki jih je sprejel. Prav tako je prejel ponudbe nekaterih vlad za svetovanje. Pripravlja tudi izid dveh svojih novih knjig do konca tega leta. Dober del svojega časa kljub temu namerava še naprej posvetiti vodenju in krepitvi SDS, vendar bo funkcijo predsednika stranke opravljal neprofesionalno.« Kot je med drugim slišati v SDS, naj bi ob morebitni Janševi odsotnosti največjo opozicijsko stranko vodil njen podpredsednik Zvone Černač.
Zakaj se je Janša odločil za takšno potezo, ki jo je prvič izvedel po razrešitvi z mesta obrambnega ministrstva leta 1994, vendar naj bi takrat predsedniško funkcijo v stranki opravljal profesionalno, vedo verjetno samo njegovi najožji sodelavci. Nekateri sicer kot morebitne razloge navajajo, da se bo s tem manevrom izognil nadzoru komisije za preprečevanje korupcije (KPK), kar pa ne drži popolnoma. »Po zakonodaji prenehanje funkcije ne pomeni tudi prenehanja vseh obveznosti zavezanca oziroma vseh nadzorstvenih pristojnosti KPK do te osebe. Zavezanec, ki mu je funkcija prenehala in ne zasede nove, mora leto dni po prenehanju funkcije komisiji poročati o svojem celotnem premoženjskem stanju, še dve leti po prenehanju funkcije pa se je dolžan odzvati na morebitno vabilo komisije na razgovor,« so nam včeraj pojasnili na KPK. Spomnimo še, da je KPK dele dokumentacije glede Janševega premoženja odstopil policiji in Dursu. Na policiji so nam včeraj potrdili, da so se seznanili z ugotovitvami KPK in da jih skupaj z državnim tožilstvom preučujejo z namenom ugotavljanja pogojev za uvedbo predkazenskega postopka.
Honorarji lahko dosegajo vrtoglave vsote
Praksa, da se politiki po sestopu z uradnega položaja ukvarjajo (tudi) z govorništvom oziroma javnimi nastopi in predavanji – kar naj bi zdaj počel tudi Janša, je po svetu zelo razširjena. Včasih to počno brezplačno, večkrat pa za honorar, ki pri najbolj izpostavljenih svetovnih osebnostih lahko dosega vrtoglave vsote. Koliko je vreden Janša na tem trgu, ni znano, gotovo pa se dobrega honorarja že zaradi velikih anuitet na posojila, ki sta jih najela s soprogo Urško Bačovnik, ne bi branil. Obstajajo tudi številne agencije, ki posredujejo pri ureditvi predavanja vidnih osebnosti, od nekdanjega ameriškega predsednika do vrhunskega športnika ali glasbenika, ekonomista, misleca ter drugih bolj ali manj znanih ljudi. Praviloma gre za plačane nastope, vendar ne nujno. Nekatere inštitucije izrecno povedo, da honorarjev ne plačujejo, ampak le krijejo stroške udeležbe – ena takšnih je Oxford Union Society, debatno društvo, ki se naslanja predvsem na učenjake z istoimenske univerze, a pogosto privabi tudi govorce od zunaj, denimo nekdanjega namestnika britanskega premierja Nicka Clegga ali bivšega predsednika evropske komisije Romana Prodija. Tudi nastopajoči ne zahtevajo vedno plačila za nastope ali pa se mu odrečejo v zameno za dobrodelne prispevke.
Blair naj bi leta 2009 podrl absolutni rekord
Agencije, ki posredujejo pri ureditvi nastopa, o natančnih cenah ne govorijo. Omenjajo pa približen razpon zahtevanih zneskov. Ti se gibljejo od razreda pod 2500 dolarjev do razreda več kot 40.000 dolarjev. Nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton je po navedbah ameriških medijev za govor računal do 150.000 dolarjev (to početje je prekinil, ko je bila soproga zunanja ministrica), čeprav jih je večino opravil brezplačno oziroma v zameno za donacije v njegovo fundacijo. V najvišjem plačilnem razredu so tudi bivši britanski premierji. Tony Blair naj bi leta 2009 podrl absolutni rekord, ko je na Filipinih za dva polurna govora pobral približno 400.000 evrov. Med visoko plačanimi so tudi bivši irski premier Bertie Ahern (ki je predsedoval Evropskemu svetu ob vstopu Slovenije v EU), bivši nemški kancler Gerhard Schröder ter zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Nekdanji nemški podkancler in zunanji minister Joschka Fischer po podatkih podjetja Speaker.mix (ki je decembra sicer zaprlo vrata) za nastop računa od 20.000 do 40.000 dolarjev. Na voljo je tudi kopica nepolitičnih osebnosti, ki jih je mogoče najeti za predavanje, od glasbenika Bona do boksarja Mika Tysona. Posredovanje za javne nastope je daleč najbolj razširjeno v Združenih državah Amerike. Od tam prihaja največ posredniških podjetij in daleč največ imen. Agencija Harry Walker se denimo ponaša s 67-letno tradicijo posredovanja govorcev in trdi, da je v poslu najdlje. Je pa kar veliko takšnih podjetij tudi v Kanadi in nekaj v Evropi, predvsem v Veliki Britaniji. Slovencev na seznamih ponujenih imen nismo našli.
