Kdor je v minulih treh mesecih iskal Erika Vrabiča na delovnem mestu predstojnika oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo UKC Maribor, je od njegovih sodelavcev prejel odgovor, da ga ni v službi. Vendar Vrabičeva odsotnost ni posledica bolezni ali kakšne druge nepredvidene okoliščine. Kirurg je namreč od januarja do oktobra na dobro plačanem »dopustniškem« delu v Kuvajtu.
Pojasnila vodstva Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ustvarjajo vtis, kakor da ni nič nenavadnega in problematičnega, če vodje bolnišničnega oddelka kar devet mesecev ni na delovnem mestu in potemtakem ni na voljo bolnikom in sodelavcem, ker je šel raje služit dolarje v bogato državico na Arabskem polotoku. Vrabič je pač direktorju UKC Maribor Gregorju Pivcu poslal prošnjo za odsotnost z dela brez nadomestila plače, pri čemer bi za del odsotnosti izrabil lanski neizrabljeni letni dopust in letošnjega tudi. Pivec ni imel nič proti in je njegovi prošnji ugodil.
Predstojnikova odsotnost naj ne bi povzročala zapletov pri organiziranju dela na oddelku, ker ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo namestniki s pooblastili predstojnika. Poleg tega UKC Maribor z Vrabičevo odsotnostjo nima dodatnih stroškov, ker predstojnik izkorišča neplačano odsotnost z dela, »kar pomeni, da v času odsotnosti ne prejme nobenega plačila, UKC mu ne plačuje nobenih prispevkov, njegov namestnik dobi k svoji plači le še položajni dodatek, ki ga je prejemal tudi predstojnik«.
Odsotnost Erika Vrabiča naj tudi ne bi povzročila bistvenega porasta stroškov zaradi nadur na oddelku, še izhaja iz bilanc, ki so nam jih posredovali iz UKC Maribor. Naj še dodamo, da mariborski kirurg ni edini, ki je ta čas dolgotrajno dopustniško odsoten z dela. Pivec je namreč takšno ugodnost omogočil še specialistki kirurginji Jerneji Vidmar, ki je enako kot Vrabič zaposlena na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo. Vidmarjeva je odsotna od 9. oktobra lani, v Afriki pa naj bi predvidoma ostala leto dni. Namesto osmih kirurgov in kirurginj jih je na oddelku zatorej samo še šest.
Drugje na neplačani dopust le zaradi izobraževanja
Če bi bil Vrabič zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru ali v celjski bolnišnici, bi lahko o takšnem služenju dolarjev v tujini samo sanjal. V teh zdravstvenih zavodih namreč daljših neplačanih odsotnosti zdravnikov zaradi zasebnega dela vsaj v zadnjem času niso odobrili. Ena od specializantk v ljubljanskem UKC je bila, na primer, lani in letos na daljšem neplačanem dopustu, vendar zaradi izobraževanja v tujini. Za suspenz pogodbe o zaposlitvi pa sta se odločila dva tamkajšnja zdravnika specialista. Eden zaradi izobraževanja, drugi pa zaradi raziskovalnega in kliničnega dela na Norveškem.
»Med suspenzom mirujejo pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Delavec v tem obdobju v UKC Ljubljana ne dela in tudi ne prejema nobenega plačila,« pojasnjujejo v bolnišnici. Ko razlogov za suspenz ni več, se morajo delavci v matično bolnišnico vrniti najkasneje po petih dneh. V UKC Ljubljana ugotavljajo, da so daljše neplačane odsotnosti smiselne in v korist bolnišnice, ko gre za dodatno strokovno usposabljanje oziroma izobraževanje.
Tudi v celjski splošni bolnišnici konkurenčnega dela zaposlenega v tujini, če je to lahko opravljeno v matični ustanovi, najverjetneje »ne bi podprli«. Z daljšo neplačano odsotnostjo so imeli zadnjo izkušnjo predlani, ko je ena od zdravnic pridobila štipendijo za strokovno izpopolnjevanje v tujini.
Možina: Vodja mora biti prisoten
»Predstojniki ne smejo biti preveč odsotni. Nekaj izobraževanja, tudi v tujini, zagotovo mora biti, a predstojniško mesto prinaša operativne naloge, ki zahtevajo sprotno delo in vzpostavljanje zaupanja med sodelavci. To so živa mesta. Če predstojnike bolj zanimajo druge stvari, pa lahko to mesto prevzame kateri od njihovih kolegov,« meni predsednik Zdravniške zbornice Slovenije prim. Andrej Možina.
Dolgoročno bi lahko po njegovem takšne dileme razrešili z ločitvijo na ekskluzivne in neeksluzivne pogodbe o zaposlitvi, kakršne predlagajo v zdravniških organizacijah. Če bi se zdravniki odločili za prvo možnost, bi bili zaposleni za poln delovni čas zgolj pri enem delodajalcu in imeli v tej bolnišnici možnost nadurnega dela in stimulacij, v drugem primeru pa bi bili pri matičnem delodajalcu zaposleni za največ 32 ur na teden. Delali bi tudi drugje, a bi z večjo svobodo izgubili del varnosti in ugodnosti. Poleg tega bi morali tudi drugi delodajalci prevzeti svoj del obveznosti, na primer pri bolniški ali dopustih.
Za predstojnike bi bile primerne ekskluzivne pogodbe, ugotavlja Možina. »Vezani bi bili na ustanovo in bi bili za to ustrezno nagrajeni. Tako ne bi hodili 'fušat' in se razdajat naokrog, ampak bi bdeli nad razvojem ustanove in skrbeli za povezanost med zaposlenimi. Vodja mora biti prisoten.«
