Če v Sloveniji ne želite biti izpostavljeni internetu, se je treba preseliti na odročno gorsko kmetijo. In še tam vas bo dosegel signal mobilne telefonije, običajna povezava v svetovni splet. Ljudje, ki na internetu »ne obstajajo«, so v zahodnih državah redki – bodisi so to otroci bodisi izrazito stari.
Pomembnejše pa je vprašanje, kolikšen je na spletu »odtis« tistih, ki ga uporabljajo. Odtise puščamo vsepovsod, s pisanjem sporočil, pisem, gesel, z elektronskimi karticami in spletnimi nakupi. Vsi podatki se shranjujejo in so dostopni – po spletu. Kot pravijo spletni strokovnjaki, je treba danes veliko več energije vložiti, če želimo ohranjati zasebnost, kot če se želimo samopromovirati. Včasih pa se zgodi, da tudi tisti, ki se nočejo pojaviti na spletu, postanejo spletni zadetek.
Facebook ima svoje načrte
Kot vedno ob uveljavitvi izjemnih tehnoloških preskokov človeška družba tudi z internetom stoji pred veliko uganko. »Dokler se ne naučijo tehnologije uporabljati, dokler se ne bodo denimo naučili pravilno uporabljati visokoločljivostne kamere, ki je zdaj vgrajena že v vsako napravo, povezano z internetom, bodo ljudje delali spektakularne napake,« je v pogovoru za Dnevnik dejal nizozemski svetovalec za spletno varnost Arjen Kamphuis, ki med drugim svetuje spletnemu aktivistu Julianu Assangeu. »Lahko se pritožujemo, a takšen svet smo ustvarili. Poti nazaj ni. V podobnem položaju so bili starši naših staršev, ki so se pritoževali nad rokenrolom. Takrat je bilo že prepozno.«
Nekateri anonimnost na spletu ohranjajo iz profesionalnih razlogov. Ko je Slovenija konec oktobra dobila zdaj že bivšega direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Andreja Očka, zapisov o njem na spletu skoraj ni bilo mogoče najti. Poleg tega v vladnem sporočilu za javnost o novem direktorju Sove ni bilo nobenih podatkov.
To ni nič nenavadnega. Anonimnost je eden od temeljnih pogojev za uspešno delovanje obveščevalcev. V podobnih okoliščinah je bil leta 2009 na položaj novega šefa britanske tajne službe MI6 imenovan John Sawers. Vendar je bila njegova nadaljnja kariera pri organizaciji, ki do leta 1992 uradno sploh ni obstajala, še pred začetkom mandata postavljena pod vprašaj. Sawersova žena je namreč na facebooku brez varnostnih namestitev tedaj objavila podrobnosti o njem, njuni družini in prijateljih. Objavila je fotografije njunega stanovanja in lokacij, kjer preživljata počitnice. Da bi lahko Sawers nastopil mandat, so bile tedaj njegove zasebne fotografije umaknjene z interneta.
Vendar tudi umik ni enostaven. »Če se ne izselite na kakšno odročno farmo v južnem Čilu ali v Sibirijo, sodobnim komunikacijskim tehnologijam ne boste utekli. Na to se bomo morali navaditi,« pravi Kamphuis. »Nekaj ljudi res ne uporablja interneta, ampak vsi imajo mobilni telefon in tudi stacionarne telefonske linije so povezane z napravami, ki so povezane z internetom. Srečujete se s senzorji, merilnimi napravami, na avtobusih prepoznavajo vašo potniško kartico. Ste pod nadzorom, tudi če se tega ne zavedate. Zato je dobro, da kar koli, česar nočete početi pred drugimi ljudmi, počnete le doma, za zaklenjenimi vrati. Kjer koli se gibljete na javnih mestih, vas bodo naključno ali namerno snemali drugi ljudje s pametnimi telefoni. Vedeti morate namreč, da je nastopila nova doba, nova kultura, ki ima za normo ekshibicionizem. Mlade, ki uporabljajo novo tehnologijo, proizvajalci privabijo prav z obljubo, da se bodo lahko razkazovali in da je to dobro. Zato nove generacije to, da je razkazovanje dobro, prenašajo tudi na druge in jih razgaljajo.«
Ljudje posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Programi znajo že danes prepoznati obraze in družbena omrežja vas bodo na fotografiji samodejno označila. Vsi bodo lahko našli vaše fotografije z vseh javnih mest, kjer se boste gibali.
Upor v zasebnosti
Po mnenju pravnice Nataše Pirc Musar je vsakdo potencialna tarča spletnih zlorab. »Če nisi tarča kot posameznik, ko te nekdo želi namerno uničiti v digitalnem svetu, si potencialna tarča pri velikih upravljalcih zbirk osebnih podatkov. Tisti, ki vdrejo v tovrstne baze, pridobijo ogromno število podatkov naenkrat, sami pa smo pri tem nemočni. Četudi kot posamezniki poskrbimo za svojo varnost in se zaščitimo,« opozarja Pirc-Musarjeva. Ob tem omenja tudi zlorabe, ki so na prvi pogled povsem nedolžne. Na spletni strani barbie.com so tako na primer od otrok zahtevali celo podatke o njihovih starših. Odgovarjati so morali tudi na vprašanja o tem, katero pivo pijejo njihovi očetje. »Otroci so klikali, v zameno pa so dobivali točke za nakup oblekic za barbie. V določeni fazi so jih celo zaprosili za elektronski naslov njihovih očetov. In kaj se je potem zgodilo? Očetje so na svoje elektronske naslove prejeli reklamo za določeno znamko piva. V tem primeru so igrali na otroško naivnost,« poudarja nekdanja informacijska pooblaščenka.
Po mnenju Darka Butine, internetnega strokovnjaka in svetovalca podjetjem, so internetna podjetja, ki so usmerjena v prodajanje izdelkov širokemu prebivalstvu, že dosegla maksimalen doseg. »Doseg raste le še zaradi staranja generacij, ki so se pred desetletjem ali dvema prvič srečale z internetom. Tisti, ki so bili tedaj stari okrog štirideset ali petdeset, so zdaj stari šestdeset ali sedemdeset let. Ohranja pa se meja navzdol,« dodaja Butina. Internetna podjetja se po njegovih besedah držijo načela, da otrok ne naslavljajo. Res pa je, da so otroci, ki so stari sedem let in več, že potencialno zanimivi, saj lahko samostojno dostopajo do vsebin na spletu ali igrajo spletne igrice.
Oblast lahko našo zasebnost uporabi proti nam
Odnos do zasebnosti, ki je bil kot ena od človekovih pravic opredeljen v temeljnih dokumentih Združenih narodov, se radikalno spreminja. »Ljudje se morajo zavedati, da se z odpovedovanjem zasebnosti odpovedujemo možnosti, da bi se uprli oblasti, ko bo to potrebno,« pravi Kamphuis. Oblast lahko našo zasebnost uporabi proti nam. »Politični odpor, novo politično stranko ali gibanje je mogoče zasnovati le v zasebnosti, v katero oblast, zoper katero se borite, ne more poseči.« Kamphuis opozarja, da je pogosti argument »ne skrbi me poseg v mojo zasebnost, ker nimam česa skrivati«, v temelju zgrešen. »S tem se vnaprej odpovedujemo možnosti, da bi intervenirali, ko se bo oblast spremenila v diktaturo. Če se ne borimo za zasebnost danes, sporočamo, da nam je vseeno, ali bodo nekoč začeli ljudi nalagati na vlake in jih voziti v koncentracijska taborišča. Takrat namreč zoper to ne bomo mogli storiti ničesar. Če se ne bomo za zasebnost zavzeli danes, bodo stvari postale zelo zoprne. Sposobnost v zasebnosti zasnovati upor proti oblasti je namreč ključna za našo prihodnost.«
