Stanovanjska problematika: Hotel mama je le izhod v krizi

Dom za odskok

»Zelo veliko ljudi nam očita 'hotel mama', kot da bi si želeli vse življenje živeti pri starših. To ni res, v to smo prisiljeni! Mladi si želimo ustvariti svoj dom, želimo biti samostojni. Gre za domino efekt: vse dlje študiramo, vse pozneje dobivamo redne zaposlitve, v glavnem pa se po trgu dela potikamo kot prekerci, delamo po podjemnih in drugih drugorazrednih pogodbah. Na podlagi tega si ne moremo privoščiti niti visokih najemnin stanovanj niti kreditov za morebitni nakup,« opozarja Tea Jarc, do nedavna predsednica Mladinskega sveta Slovenije.

Jasen odgovor, da želijo živeti samostojno, morda ne ravno v lastniških hišah kot njihovi starši, temveč v alternativnih, prehodnih, fleksibilnih in cenovno dostopnejših bivalnih strukturah, so dali tudi študenti arhitekture. Šestdeset se jih je lani vključilo v prvo izdajo projekta Viharniki, znotraj katerega bodo še naprej angažirano razmišljali o aktualnih družbenih in strokovnih problemih. Dom za odskok – stanovanja za mlade je njihov odgovor na stanovanjsko problematiko mladih, te dni pa so bile njihove ideje na ogled tudi v galeriji Dessa v Ljubljani.

Na Mestni občini Ljubljana so za študijsko nalogo celo ponudili konkretno, zazidljivo zemljišče na Rakovi Jelši, ki bi nekoč lahko postalo bivalno naselje po meri mladih. Niso jim pa obljubili, da bodo katerega od študentskih projektov dejansko izvedli. Te zanimive študentske arhitekturne rešitve tako za zdaj ostajajo le del študijskih obveznosti.

»Študentje so lahko izhajali iz lastnih bivanjskih situacij, ankete pa so opravili tudi med vrstniki. Tako so dejansko raziskovali, kako prostorsko in finančno rešiti prvi stanovanjski problem,« pripoveduje ena od mentoric projekta arhitektka mag. Anja Planišček. Želeli so jih spodbuditi k razmišljanju o najemnih, zadružnih oblikah bivanja, saj kot pravi sogovornica, »lastništvo ni vedno pametna rešitev; zaradi potrebnega stalnega vzdrževanja in občasnih obnov je lahko tudi breme. Žal nas naš sistem še vedno sili v lastništvo, drugih oblik bivanja pa ne spodbuja dovolj«.

Kohabitacija doma in v tujini

Skupna značilnost projektov bi bila lahko nekakšna »kohabitacija«, se je izrazila Planiščkova, kar sicer ni novost, saj kolektivne oblike bivanja zgodovina arhitekture že pozna. Zanimiv je recimo primer Kollektivhuset v Stockholmu. Slovenski študentje arhitekture so razvijali ideje, kako ustvariti majhne, individualne bivalne prostore z možnostjo širitve v vertikalno ali horizontalno smer in jih hkrati navezati na skupne prostore znotraj hiše ali soseske, pralnice, shrambe, kolesarnice, pisarne, studie, igralnice za otroke. S tem se bivalni prostor in posledično kakovost bivanja povečata, stroški na posameznika pa zmanjšajo.

Na fakulteti jih spodbujajo, da razmišljajo o prostorih kot o bivalnih volumnih in ne o posamičnih sobah. Zato je bilo mnogo eksperimentov na temo tipologij oziroma kako lahko mlada družina razporedi stanovanje, ko dobi še enega člana. Stanovanja se lahko prilagajajo tudi letnemu času, da se spreminjajo poudarki bivanja. Še ena od mentoric v projektu, asistentka Ana Kreč je pojasnila: »Nekdo plača najemnino ali odplačuje kredit za 40 kvadratnih metrov velik bivanjski volumen, pozneje pa lahko vanj umesti še leseno etažo oziroma galerijo in tako pridobi večjo površino in udobje. Dejansko je v manjših prostorih z večjo višino boljše bivati.« Planiščkova je še opozorila: »Ni problem v arhitektih, ki idej ne bi znali izpeljati. Pri nas se vlagatelji, vsaj javni, togo držijo obstoječega minimalnega tehničnega pravilnika za gradnjo stanovanj, ki bolj zavira kot dovoljuje invencije.«

Država iz osnutka v osnutek

Da imamo v državi šibko stanovanjsko politiko, pritrjuje tudi predstojnica centra za raziskave blaginje na FDV dr. Srna Mandić. »Če imajo ljudje prihranke ali že neko stanovanje, potem lažje poiščejo drugega. Stanovanjska anketa 2005 je pokazala, da se ljudje v glavnem preseljujejo iz dobrih stanovanj v še boljša, medtem ko je selitev iz slabih stanovanj v dobra relativno malo. Tisti, ki bi torej primerno stanovanje zelo potrebovali, do njega pridejo bolj redko. Predvsem mladi imajo danes malo priložnosti, da se v tem smislu osamosvojijo. Tudi Mandićeva opozarja, da smo v Sloveniji preveč usmerjeni v lastništvo stanovanj oziroma da je najemništvo nekako stigmatizirano.

Politiko države do stanovanjskega vprašanja in s tem tudi do vprašanja stanovanj za mlade določata stanovanjski zakon in nacionalni stanovanjski program iz leta 2000, ki pa se je izpel že leta 2009. Te dni se je sicer končala neformalna javna razprava o osnutku novega nacionalnega programa, nad katerim bdi ministrstvo za okolje in prostor, a to je že tretji poskus v treh letih. Program iz leta 2000 je spodbujal gradnjo novih stanovanj in manj gradnjo javnih (najemnih) stanovanj. Zdajšnji osnutek pa spodbuja ravno obratno – najemništvo pred lastništvom. Na ministrstvu za okolje in prostor računajo tudi na podporo občin in ministrstva za finance, čeravno slednji pravijo, da stanovanjska problematika ni v njihovi domeni. Nekateri ob tem že opozarjajo, da se zna strateška odločitev za reševanje problematike z najemom čez nekaj let odraziti v zmanjšani relativni socialni varnosti. Drugi spet, da država le na videz spodbuja alternativne oblike bivanja, kot so stanovanjske kooperative, stanovanjske zadruge in podobno, ker da še vedno preveč pozornosti namenja pridobivanju lastništva.

Stanovanjsko problematiko mladih zelo skrbno spremljajo pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer deluje Urad RS za mladino. »Na te probleme moramo gledati skozi prizmo zaposlovanja; če se uspe nekomu zaposliti kakovostno, tako po statusu kot višini dohodka, se tudi stanovanjska problematika bistveno lažje rešuje, z ukrepi države ali brez njih,« meni mag. Andraž Zgonc iz urada. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da se problematike lotevajo ravno z zaposlitvene plati. V okviru programa Jamstvo za mlade se je v prvih desetih mesecih zaposlilo 22.110 mladih, kar je za 4289 oziroma za 24 odstotkov več kot v enakem obdobju lani.