Aquaplus zdaj občino toži za 330.000 evrov, in sicer zahtevajo 80 tisočakov za študijo, 40 tisočakov, ki so jih že dali Ruparju, preostalo pa za druge stroške. Pripravljeni so se bili tudi pogoditi, od tožbe bi odstopili, če bi občina plačala 80 tisočakov, kolikor so porabili za študije projekta, in jim odstopila terjatev, ki jo ima občina sicer do pravnomočno obsojenega Ruparja. A občina na ponujeno ni pristala, pač pa Avstrijcem ponudila zgolj deset tisočakov, kar pa se je njihovemu zastopniku odvetniku Borutu Berniku Bogataju zdelo naravnost smešno. Tako se je nadaljevala glavna obravnava, ki je bila kmalu zaključena in se bo po besedah sodnice Marije Bakovnik nadaljevala in po njenem tudi končala 11. septembra.
Glavna priča občine o tem, da občina ni kriva za propad posla, pač pa se Avstrijci niso držali dogovorov, pa naj bi bil kar Rupar, ki je bil zaradi prejetja tistih 40.000 evrov, ki bi morali končati v občinski blagajni, sicer pravnomočno obsojen na leto dni zapora in vrnitev denarja. Rupar se je občini za pričo ponudil kar sam, ji predlagal, naj se nikakor ne pogodi z Avstrijci, in sebe označil za ključno pričo.
Rupar še na prostosti
Pričanju Ruparja je močno nasprotoval odvetnik Aquaplusa Borut Bernik Bogataj. »Njegovo pripravljenost na sodelovanje v tem postopku je treba jemati z rezervo, saj je občini Tržič skupaj z obrestmi dolžan že več kot 80.000 evrov.«
Rupar sicer še vedno ne prestaja dosojene mu zaporne kazni. Potem ko je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo po alternativni obliki prestajanja kazni, je vložil še zahtevek za odlog prestajanja kazni. »Za pričanje sem se odločil, ker želim, da resnica pride na dan. Da se pokaže, kako so si Avstrijci med seboj delili denar. Meni pa so sodili na podlagi ponarejenih dokumentov.« pk
