Občinskemu poveljniku civilne zaščite se ob večji naravni nesreči, recimo letošnjem žledolomu, pomoč vojske na terenu ne zdi potrebna, župan in hkrati njegov šef pa sploh ne ve, kdo je zadolžen, da na pomoč pokliče okrepitve gasilcev iz drugih, neogroženih koncev Slovenije ali vojakov, ki bi prišli pomagat ljudem v stiski. Medtem ko oba odgovorna premlevata, kaj storiti, so gasilci na terenu izmučeni, prebivalci pa ogorčeni, ker pomoči ni od nikoder in so prepuščeni samim sebi. Minister za obrambo stresa jezo na poveljnika civilne zaščite in načelnika generalštaba, ta dva pa se izgovarjata drug na drugega in na neobveščenost županov. Predsednik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil stopi iz terenskega vozila in nahruli poveljnika prve brigade. Edini »zadovoljni« v tej godlji so mediji, ki lahko poročajo o slabem sistemu zaščite in reševanja.
Če ne gre Mohamed h gori...
To ni izmišljen primer. Ob vseh svetlih primerih (in teh je bistveno več) odličnega posredovanja in vzorne komunikacije izredne razmere na površje naplavijo tudi napake v sistemu. A ne gre toliko za napake kot za neobveščenost. Kmalu po lanskem žledolomu je poveljnik civilne zaščite za Gorenjsko Jernej Hudohmet povedal, da mu je eden od županov priznal, da že 16 let meče stran vabila na regijska srečanja v štabu civilne zaščite. Poveljnik Civilne zaščite Slovenije Srečko Šestan je opozarjal, da na posvete z župani ob dnevih civilne zaščite pride manj kot deset od 210 županov! Zato ni nič čudnega, če marsikateri župan, sploh na novo izvoljeni, ne ve, da je njegova pristojnost in dolžnost, da pokliče in zahteva pomoč, če tako oceni skupaj z občinskim poveljnikom. »Jaz sam ne morem ukazati in na teren poslati sto vojakov. To mi onemogoča zakon, kaj takega bi pomenilo, da vladajo izreden razmere. Hkrati tudi ne morem vedeti, kje natančno, v kateri vasi pomoč najbolj potrebujejo. To je naloga županov,« je dejal Srečko Šestan, ki je prav na podlagi prej opisanih izkušenj začel serijo regijskih posvetov z župani po načelu, če ne gre Mohamed h gori, gre gora k Mohamedu.
Prvo tako srečanje je bilo včeraj na Gorenjskem, naslednje bo na Notranjskem. Udeležba je bila nad pričakovanji, prišli so skoraj vsi župani in poveljniki občinske civilne zaščite. »Izkazuje se, da gasilce potrebujemo za vse kaj drugega kot za gašenje. Vsi skupaj bi potrebovali več znanja in več vedenja, kako ukrepati. V zadnjih poplavah smo se kar dobro izkazali, pravočasno smo ukrepali, zbujali prebivalce, gasilci so hodili od vrat do vrat in preprečili smo smrtne žrtve ter večjo materialno škodo,« je dejal škofjeloški župan Miha Ješe. Odločitev, kdaj na primer na pomoč poklicati vojsko, ni enostavna in je bila sprejeta skupaj z občinskim poveljnikom civilne zaščite. »Ko je najhuje mimo, ko opravimo prvo intervencijo, takrat potrebujemo pomoč vojske. Morda niso najbolje opremljeni ali usposobljeni, a njihova fizična moč pride izjemno prav. Mi smo jih poklicali po dveh dneh in odločitev je bila pravilna. Verjamem pa, da mnogi ne vedo, kako deluje sistem zaščite in reševanja, zato so taki posveti, kjer delimo izkušnje, silno pomembni,« je dejal loški poveljnik CZ Niko Kržišnik.
Ko se zgodi nesreča, je prepozno
S tokratno udeležbo je bil vendarle zadovoljen tudi Jernej Hudohmet: »Župani so tisti, ki morajo razumeti, kako deluje sistem zaščite in reševanja, ker so oni edini pristojni, da ukrepajo in pravočasno zaprosijo za pomoč. Saj verjamem, da mnogi tega ne poznajo dobro, a ko se zgodi nesreča, je prepozno. Treba je biti prej pripravljen. Zato sem vesel, da je bila tokratna udeležba dobra, in pričakujem, da bomo take regijske posvete nadaljevali.« Ob tem je Srečko Šestan poudaril tudi samozaščitno vedenje prebivalcev: »Žal so odgovorne na lokalni ravni izkušnje prejšnjih katastrof izučile in tokrat, to moram priznati, so bili povsod zelo dobro pripravljeni in opremljeni. Več dela bomo imeli pri spodbujanju prebivalcev k preventivi. Deset protipoplavnih vreč stane manj kot škatlica cigaret. Od vseh, ki živijo na poplavnih območjih, bi pričakoval, da so te vreče najmanj, kar imajo lahko že sami doma, ne pa da vsakič znova čakajo na našo pomoč.«
