Alenka Bratušek je bila na Gorenjskem osebnost leta po vseh kriterijih. V enem samem letu je, sicer ne sama, a vendarle, razdrla eno stranko in eno vlado in pogorela v Bruslju.
Če je Alenka nesporna zvezdnica med nežnejšim spolom in je slavo šparovne deželice ponesla do Bruslja in nazaj, tudi moški svet ni zaostajal. Luka Mesec je doma z Gorenjske in poletel je prav na – politični mesec, daleč nad vse. Mnogi bi sicer fovšljivo in lepo po gorenjsko rekli, da je »za luno«, a je mladenič pokazal, da ni levak, ampak levičar. Zdaj sedi v parlamentu skupaj še z enim gorenjskim veljakom opozicije Brankom Grimsom. Slednji je nase opozoril z amnezijo. Spomin izgubi, ko se pelje čez Jeprco iz parlamenta v kranjski politični svet – in pozabi vsa načela o poštenju, ki jih v Ljubljani tako rad ponuja. Tako se ni mogel spomniti niti, ali podpira odpisanega župana Kranja Mohorja Bogataja, ali ne. Pa sta na lokalnih volitvah oba dobila po ta zadnji, kot se reče.
Bančne igrice in družinski fevdi
Da je slava politikov tako ali tako večkrat omrežena, dokazuje za zaporsko mrežo poslani Pavel Rupar, nekoč prvi gorenjski politik. Če so njega zaradi vsega dobrega na občini Tržič zdaj poslali za rešetke, je od tam prišel na svobodo Bine Kordež, nekdanji čudežni deček gospodarstva. Ne za dolgo in celo prepozno, da bi še videl, kako mu prodajajo domačo hišo. Nasploh so gorenjski mojstri s cekini doživljali hude čase: Gorazd Trček – bajno plačani bankir Gorenjske banke – je nenadoma odšel v pokoj, za odpravnino pa mu policija pošilja kazenske ovadbe. V največji hranilnici Lon so uredili družinsko: tast Slavko Erzar je zamenjal zeta Teodorja Žepiča. Vse ostane v družini, čeprav je sprta med sabo. Hermini Krt, ki je bila vzhajajoča zvezda bančništva in politike ter nesojena županja Kranja, so Probanko kar ukinili!
Pa so tudi na drugih področjih malce »čistili«: ni vsak dan niti vsako leto, da sodniki spodijo sodnico in Nevenka Hafner je morala s kranjske sodnije zaradi sodnih grehov. Nihče ni popoln in tako tudi generalna sekretarka vlade Tanja Šarabon po odhodu Alenke ni mogla priti niti za šefico državnega Brda, kjer zdaj raje berejo Uradni list (direktorica je prišla od tam). Da pa Gorenjke še verjamejo v fevde in dedna nasledstva dokazujejo v Tržiču, kjer je na upravni enoti najbolj sposobna hči lepo nasledila na šefovskem mestu najbolj sposobno mamo.
Leteče menjave
V Kranjski Gori so se tudi odločili za menjavo. Župana Žerjava, ki se mu obeta direktorski stolček Triglavskega narodnega parka, so zamenjali z Janijem Hrovatom. Menda imajo v Avstriji, kamor se tako radi obračajo Gorenjci, radi gostilničarje za župane in naj bo tako še pri nas. In tam, na oni strani Karavank, vasice in doline niso puste in sive in je župan/gostilničar Jani poskrbel za barvite lučke na vsakem koraku in napovedal, da bo dolina spet polna barvitih plakatov. Pa čeprav takih z nagimi babami na njih. Te imajo Gorenjci sploh zelo radi. Hrovat je torej zamenjal Žerjava, malo južneje pa je Horvata zamenjal Poklukar. Je bojda v bolnišnici na Jesenicah smrdelo po politiki, so čivkali »dobro poučeni« ob menjavi, a se je izkazalo, da še bolj smrdi po milijonih, ki se obračajo v zdravstvu in dišijo tako tem kot onim, Gorenjcem pa najbolj. Do druge menjave pa na Jesenicah ni prišlo. Ahmed Pašić je bil za mnoge močan kandidat za jeseniškega župana, a je pogorel, kot je dolg in širok. »Ejga, za taspodnga pa že naumo, knede.« In imajo raje Jeseničani robustnega in na trenutke neotesanega Toma, samo da je dovolj »naš«.
Gorenjska zbrana dela
Pa niso le Gorenjke in Gorenjci kampeljci. Še bolj izpostavljena so njihova dela. V letu 2014 jih res ni manjkalo. V Kranju so za rušenje namenjeno stavbo prenovili iz proračuna, vse skupaj jih je stalo milijonček. Bo lepše nekoč gledati rušenje, še lepša pa je gradnja. Za koga? Ve se, za tistega, ki je pri koritu. Tam so sila radi tudi naši gradbinci in koritu na koncu Gorenjske se reče Planica. Ta je sicer dokončno pokopala škofjeloški Tehnik, da pa se ne bi to zgodilo s še kakšnim, so se fantje lepo med seboj zmenili, si posel razdelili, na razpisu ceno dvignili, in družno v en glas zavpili: »Planica, Planica snežena kraljica!«
S snegom na Gorenjskem sreče nimajo. Žičničarji so jokali prejšnjo in so dolgo jokali to zimo, a neustavljivo hlipa Boštjan Čokl, ki bi rad z državnim denarjem gradil lepe gondole, pa ne gre vse tako, kot si je zamislil. Na Voglu se pa požvižgajo na globalno segrevanje in tudi če zapade le nekaj centimetrov pohitijo in k sebi vabijo snega željne. Čestitke! Za samoumevnost, seveda, ki pa je drugje ne poznajo. Pač pa na Starem vrhu poznajo poslovanje po domače, ki so ga hitro znali pomesti pod preprogo. O poslu stoletja za občino Cerklje, ki bi rada kupila Krvavec, pa bomo (se zdi) pisali ob letu osorej.
In na koncu še – priznanja zaslužnim
Priznanje za iznajdljivost, čisto zares in v pozitivnem smislu, dobita Slovenska vojska in štab gorenjske civilne zaščite. Medtem ko se v Ljubljani kregajo, kaj bi z oklepniki in kdo bi moral zaradi njih v zapor, so vojaki z oklepnimi vozili na v led ujeto Jezersko vozili hrano, agregate, vodo, v dolino pa Jezerjane v službe in šole. In je bilo Jezersko za nekaj dni središče Slovenije in so tja drle kamere vseh ljubljanskih televizij.
Je pa Dnevnik dobil tudi največje priznanje v letu 2014. Kako smo pomembni in močni in vplivni, ne moremo verjeti! Pa ni lastna hvala, največji kompliment nam je dal zdaj že nekdanji župan Kranja Mohor Bogataj. Nam je zaradi naše moči pred volitvami kar s sodnijo skušal prepovedati, da bi o njem pisali. Predvsem mu je šlo v nos, da smo ga iskali na stalnem in začasnem naslovu pa nikoli dejansko vedeli, kje ga najdemo. No, sodišče mu ni ravno sledilo, na koncu pa je tožbo umaknil. Zdaj ne vemo, zakaj? Ker smo tako pomembni ali morda zato, ker so v Kranju njega umaknili s stolčka? Kakor koli že: bili smo edini, ki jim je politik prepovedal pisati o njem. Za razliko od drugih, ki si to želijo. Zato bo tudi leto 2015, ko bodo v Škofji Loki spet uprizorili pasijon, pestro. Saj veste: ni Slovenca…