Na spletni oglasni deski ljubljanske ekonomske fakultete je obvestilo, da je redni profesor dr. Dušan Mramor na »sobotnem letu«. Do sredine februarja prihodnje leto naj bi torej 61-letni profesor na katedri za denar in finance pedagoške obveznosti opravljal v zmanjšanem obsegu in se posvečal študiju. Med šestimi leti vodenja fakultete in štirimi leti predsedovanja upravnemu odboru ljubljanske univerze je imel do lani za strokovno izpopolnjevanje gotovo bolj malo časa, prav v tem obdobju pa sta globalna finančna in gospodarska kriza empirično obračunali z marsikatero ekonomsko-teoretično samoumevnostjo.
Mramorju v tem pogledu ni bilo treba delati saltov. Ni bil niti liberalec, čeprav se ni navduševal nad egalitarnostjo, niti pretirano goreč zagovornik nacionalnega interesa ali nasprotnik privatizacije in tujega kapitala. Svojih ekonomskih pogledov ni ideologiziral in jih skoraj nikoli ni konceptualiziral. Raje je suho našteval, primerjal ali se spraševal kot, recimo, maja letos v intervjuju za Mladino: »Kaj pa smo naredili za odpravo administrativnih ovir? Praktično nič. Kaj smo naredili z zakonom o trgu dela? Praktično nič. Kaj smo naredili pri privatizaciji? Skoraj nič, privatizirali smo dve podjetji. Zakaj nam torej konkurenčnost ne bi padala?«
Brez nedvoumnih stališč
In če je že sama beseda konkurenčnost iz ust kakšnega drugega ekonomista sindikalistom pognala kri v glavo, se Mramorju to nikoli ni zgodilo. Nasprotno, ker si je lahko vsakdo po svoje predstavljal, kako bi moral biti urejen trg dela po Mramorjevo ali kaj in koliko bi bilo treba privatizirati, da bi bila Slovenija bolj konkurenčna, velja v določenih krogih za razsodnega in nedoktrinarnega analitika/kritika vsake vladne ekonomske politike, leve in desne. Zavzemanju nedvoumnih stališč pač nikoli ni bil naklonjen. Tudi takrat ne, ko bi moral kot dekan jasno povedati, ali je finančni minister (Franc Križanič) hotel nedovoljeno vplivati na sestavo doktorske komisije ali ne.
Kot takšen je Mramor pravzaprav naravna izbira mandatarja Mira Cerarja. Morda ne prva, kot trdijo nekateri dobro obveščeni krogi, toda vsekakor izbira s širšega seznama, narejenega menda že pred volitvami. Velja pa tudi nasprotno: Mramor ni imel razloga, da v kandidaturo ne bi privolil, saj v koalicijskem programu ni in ne bo ničesar, česar ne bi mogel podpisati. Administrativne ovire? So. Trg dela? Je. Privatizacije? So. Konkurenčnost? Je. Za človeka, ki se je pred prevzemom dekanske funkcije spogledoval s položajem guvernerja Banke Slovenije in ne slovi po pomanjkanju ambicij, nedvomno dovolj, četudi se je pred komaj pol leta namenil v miru »napolniti akumulatorje«.
Toda tako uradniško kot v vladi Antona Ropa (v prvi polovici prejšnjega desetletja), ko si ga je bilo še najlažje predstavljati kot vestnega in sitnega računovodjo s črnimi dokomolčniki, bo Mramor tokrat kot finančni minister težko zvozil. Vladno letalo že dolgo ni več edina nasedla naložba države (in pri reševanju te nasedle naložbe se Mramor takrat, verjetno tudi iz »objektivnih razlogov«, ni prav izkazal), nekaj prečrtanih postavk ali odstotnih točk pri davčnih stopnjah ne bo zadostovalo. Neopredeljenost koalicijske pogodbe utegne postati past brez izhoda, ko se bo začela bitka za interpretacije znotraj koalicije in pred javnostjo. V tem pogledu pa imajo nekateri Mramorjevi bodoči ministrski kolegi neprimerno več izkušenj in boljše nastopajo.
Novo desetletje, nove okoliščine
Mramor se na položaj finančnega ministra tako vrača v močno spremenjenih okoliščinah. V prvi polovici prejšnjega desetletja se je ubadal z inflacijo in krotenjem proračunskega primanjkljaja (Slovenija je takrat vstopala v evropski valutni sistem in se pripravljala na evro), kot finančnega ministra prihodnje vlade ga čakata deflacija in zadolženost države (in »širše«). Kot državni zakladnik v Ropovi vladi je Mramor z davčno reformo (obdavčenjem tako imenovanih pretežnih lastnikov podjetij) sprožil odliv slovenskega kapitala v tujino, kot naslednji finančni minister bi moral poskrbeti, pa ne zgolj z davčno reformo, za priliv tujega kapitala v Slovenijo. Pred desetletjem je v času globalne konjunkture krmaril slovenski finančni sistem v želeni evropski pristan, tokrat ga bo moral pred tujimi upniki in domačimi socialnimi partnerji/rentniki reševati v času zelo verjetne naslednje recesije (ali vsaj dolgotrajne stagnacije).
In seveda se je marsikaj temeljito spremenilo tudi v politiki in družbi. Nekdaj velika in vladajoča LDS, ki je vodila vlado, v kateri je bil Mramor finančni minister, je danes denimo v političnem podzemlju, nekdaj ugledni direktorji, ki jih je kot gostujoče predavatelje med svojim dekanovanjem na ekonomsko fakulteto vabil Mramor, pa v zaporu. Predvsem pa se je bolj ali manj vsem – starim in novim – politikom od leta 2002, ko je Mramor prvič postal minister, posrečilo hitro zapraviti avtoriteto in zaupanje državljanov.