Vlada utegne kmalu prvič uporabiti peti člen zakona o Romih, ki omogoča, da država poseže v urejanje razmer v romskih naseljih, kadar občine tega ne storijo. Po naših informacijah naj bi takšno ukrepanje vladi predlagal urad za narodnosti, ker na občini Škocjan že daljši čas odlašajo z ureditvijo vodovodne napeljave v romskem naselju v Dobruški vasi. Na uradu govorijo o »nakopičenih težavah«: poleg katastrofalnih humanitarnih razmer v enem najbolj odrinjenih naselij v državi, o katerem je bila leta 2011 obveščena celo generalna skupščina Združenih narodov, zdaj romskim barakam grozi rušenje. Do leta 2016 naj bi namreč na njihovem mestu zrasla obrtna cona. Bagri so začeli zemljišče v okolici naselja prekopavati že pred nekaj meseci.
Romi imajo dovolj
»Čakamo na odločitev vlade,« nam je včeraj povedala romska aktivistka iz Dobruške vasi Lili Grm, ki se je minuli petek v Ljubljani sestala s predstavniki urada za narodnosti, občine Škocjan, predstavniki romskih zvez in romskih forumov ter pristojnih ministrstev. »Vsi se strinjajo, da država mora poseči v situacijo,« pravi Grmova. »Dovolj je tega, da občina ni naredila nič za to, da bi razjasnili naš položaj. Skrajni čas je, da posežejo s petim členom.« Peti člen govori o intervenciji države, kadar občine ne urejajo težkih humanitarnih situacij v romskih naseljih, ki nimajo vode, elektrike in kanalizacije. Grmova sicer opaža, da predstavniki občine Škocjan napovedi takšnega posega ne sprejemajo z velikim vznemirjenjem.
Župan Škocjana Jože Kapler je ob našem včerajšnjem klicu dejal, da z načrti vlade in urada za narodnosti ni seznanjen in da »je prenagljeno govoriti o tem«. Pred časom je sicer zanikal, da bi bilo zaradi obrtne cone treba porušiti naselje. Dejal je, da bo treba eno od hiš zgolj prestaviti.
Vendar, pravijo na Amnesty International Slovenije (AIS), kjer spremljajo dogajanje v Dobruški vasi, ostaja občinski načrt gradnje poslovne cone (in pripadajoče čistilne naprave) nejasen. »Bojimo se, da namerava občina izpeljati projekt tako, kot je napisan: da bo '1,6 hektara, ki ga trenutno zasedajo črne romske gradnje, na voljo poslovnim subjektom',« pravi Blaž Kovač iz AIS, ki se je prav tako udeležil petkovega sestanka. »To razumemo kot jasno napoved rušitve celotnega naselja, brez izpeljave ustreznih postopkov ali nudenja nadomestne nastanitve. Upamo, da bo vlada uporabila svoja pooblastila in zaščitila romsko naselje. Upamo, da bo to storila tako, da ga bo legalizirala.«
Država kot varuh manjšinskih pravic
Po dostopnih informacijah je romsko naselje v Dobruški vasi nastalo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – s pristankom lokalnih oblasti, ki pa nikoli niso poskrbele za pravno ureditev bivališč. Romi, ki danes živijo v naselju, so se v njem rodili in za to, da so se rodili v pravno neurejenem naselju, niso sami krivi. Vsi doslejšnji poskusi ureditve situacije so propadli. Po naših informacijah so v kabinetu predsednice vlade Alenke Bratušek prepričani, da je velika ovira pri tem prav občina. Poznavalci razmer na Dolenjskem pa nas opozarjajo, da je poleg poslovnih ambicij občine, kot je gradnja obrtne cone, pomemben dejavnik tudi temeljni odpor lokalnega prebivalstva do Romov.
Urad za narodnosti naj bi ukrepanje vladi predlagal v kratkem – morda že prihodnji teden. Poleg zakona o Romih pa pravni strokovnjaki vidijo možnost tudi v zakonu o lokalni samoupravi, kjer je določeno, da če »pristojno ministrstvo ugotovi, da občina ne zagotavlja skupnih potreb in interesov svojih prebivalcev in bi utegnile nastati škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi (…), mora pristojno ministrstvo občini naložiti izvedbo naloge z odločbo«. Če občina ne izvrši odločbe v določenem roku, jo izvrši ministrstvo, je še zapisano v zakonu.
»Želimo si vzpostavitve novega stanja,« pravi predsednik foruma romskih svetnikov Darko Rudaš. »Občina (Škocjan, op. p.) je s samostojnim pohodom zašla v slepo ulico, iz katere se bo treba še pravočasno umakniti. Od vlade pričakujemo, da bo igrala vlogo države. Vsi, ki se ukvarjamo z manjšinsko politiko, se zavedamo, da je občina situacijo pripeljala tako daleč, da ni več pomembna. Zdaj mora država nastopiti kot varuh manjšinskih pravic.«
