V Sloveniji več deset romskih družin – po grobih ocenah več sto Romov – živi v nemogočih razmerah, brez vode, elektrike in sanitarij. Ker so doslej vsi njihovi poskusi, da bi si uredili človeka vredna bivališča, propadli, sta se bili družini iz dveh dolenjskih občin prisiljeni obrniti na Evropsko sodišče za človekove pravice. Zaradi ranljivosti, predvsem zaradi zaščite otrok, identitete družin ne moremo razkriti. Pritožbi sta bili vloženi letos marca in sta prvi primer, da Romi zaščito iščejo v Strasbourgu.
Hujšo bedo si je težko predstavljati
»Obe družini živita v obupnih razmerah,« je včeraj, dan pred svetovnim dnevom Romov, povedala njihova pravna zastopnica, odvetnica Nina Zidar Klemenčič. »Vode in sanitarij nimajo, potrebo so prisiljeni opravljati v okolici hiše.« Higienske razmere – eno od družin smo tudi sami obiskali – so skrajne. Hujšo bedo, živijo tudi brez elektrike, si je težko predstavljati. »Otroci, v eni družini jih je celo dvanajst, so zaradi tega velikokrat bolni,« opozarja Zidar-Klemenčičeva. Ker sta naselji, v katerih družini živita, nezakoniti, so pristojne inštitucije doslej zavračale možnosti, da bi bivališča komunalno uredili in jih »priključili« na civilizacijo. Občine se v takšnih primerih najpogosteje izgovarjajo na neurejen pravni status bivališč, država pa je doslej prelagala odgovornost na občine. Vendar, pravi naša sogovornica, je dolžnost države, da ljudem zagotovi najbolj temeljne pravice, kot je voda, ne glede na pravni položaj bivališč in razmere v občinah. To načelo se je doslej potrdilo v več primerih iz drugih evropskih držav, o katerih je odločalo strasbourško sodišče. Zato so možnosti za uspeh v Strasbourgu po ocenah strokovnjakov precejšnje. Če bi družini uspeli, pa bi se odprla pravna pot tudi za vse druge romske družine, ki v Sloveniji živijo v podobnem položaju.
Nehumano ravnanje oblasti
V pritožbi zoper državo družini zatrjujeta, da z njimi oblasti ravnajo nehumano in da jim je kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. »Oboje pa je povezano s kršitvijo prepovedi diskriminacije,« pravi Zidar-Klemenčičeva. Pritožniki namreč zatrjujejo, da so v takšen položaj potisnjeni, ker so pripadniki romske manjšine. Država Romom ne ponuja tistega, kar bi jim morala glede na to, da gre za izrazito zapostavljeno in zatirano etnično skupino. »Morda bi kdo rekel, da tudi nekatere slovenske družine nimajo urejenega dostopa do vode,« priznava Zidar-Klemenčičeva. »A Romi so specifična skupina, do katere mora država izpolniti posebne obveznosti. Na to so doslej opozarjali že varuh človekovih pravic, Amnesty International ter posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarine de Albuquerque, ki je obiskala Slovenijo.«
Sodišče še ni odločalo o tem, ali bo primera sprejelo. Znano pa je, da so strasbourški sodniki obravnavali soroden primer iz Bolgarije in odločili Romom v prid.
»Pritožba je pomembna iz simbolnega vidika,« pravi Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenija. »Kaže nam realnost romske manjšine, saj doslej oblastem ni uspelo zagotoviti ljudem dostopa do vode in druge infrastrukture, četudi smo poleg romskih organizacij na to opozarjali tako v civilni družbi kot v OZN in Svetu Evrope. Žal je bilo treba po vseh letih neaktivnosti države zadevo predati Strasbourgu.« V uradu za narodnosti, ki je pristojen za romsko skupnost, zadeve včeraj še niso mogli komentirati, saj strasbourško sodišče o prejetih pritožbah države še ni obvestilo.
