Za strast do gasilstva ga je pri osmih letih navdušil njegov sosed. Nekajkrat je z njim šel na gasilske vaje in od takrat je za večno zapisan tej najbolj razširjeni civilnodružbeni dejavnosti v Sloveniji. Vpisal se je v tečaj gasilskih pionirčkov, opravil vse potrebne tečaje in sedaj si življenja brez prostovoljnega gasilstva ne more več predstavljati. Za prostovoljno gasilstvo je pozneje navdušil tudi mlajšega brata in mamo, ki ji je svetoval, naj se pride v gasilsko društvo po napornem delovnem dnevu sprostiti.

V Pivki je doslej največkrat posredoval zaradi gozdnih in travniških požarov. Zgolj lani se je na teren odpravil 40-krat, skupaj v svoji karieri prostovoljnega gasilstva pa je naštel že 220 intervencij. V dnevni sobi hrani natančen popis svojih gasilskih pomoči in intervencij društva za zadnjih nekaj let. »Gasilstvo je kot droga,« pripoveduje. Z njim se strinja poveljnik PGD Pivka Danilo Gerzetič. »Kadar se oglasi sirena, vse pustiš, tudi žensko. Če je treba, greš tudi moker izpod tuša,« Vidmarju pritrjuje Gerzetič in slikovito dodaja, da njihov gasilski čut trzne tudi že ob prvi testni sireni v mesecu.

Poveljnik Gerzetič je Vidmarjev sosed. Tudi on živi nad garažo gasilskega doma in pogosto sta prav ona dva prva, ki se odpravita na intervencijo, ko je potrebno. Na območju Pivke so sicer v relativno majhnem radiusu postrojena kar štiri gasilska društva. Njihov gasilski dom meji na nekdaj proizvodne hale cvetočega lesnopredelovalnega podjetja Javor. To je nekoč imelo tudi svoje poklicne gasilce in majhno gasilsko garažo tik ob poslopju PGD Pivka, ki deluje že 121 let. Bolj kot je podjetju šlo slabo, bolj se je manjšala potreba po zaposlenih gasilcih. Svojo industrijsko gasilsko društvo so opustili in sedaj PGD Pivka najema njihovo garažo, odkupili pa so tudi enega od njihovih gasilskih avtomobilov. »V Javorju ni bilo večjih požarov. Zagorel je silos, sušilnica, prišlo je tudi do samovžiga lubja,« se spominja Vidmar.

Tako Vidmar kot Gerzetič za osnovne vrline prostovoljnega gasilstva opredeljujeta predanost, veliko volje do dela in neustrašnost. »Gasilec mora imeti adrenalin v krvi. Ne sme se bati in guncati afne. To ne gre,« pove Vidmar. Njegova predanost za pomoč je prišla do izraza med nedavno žledoujmo, ko je bil s svojimi kolegi cele dneve na terenu. Žagal je odpadle veje, čistil ceste in odstranjeval led z električnih napeljav. Prve tri dni je spal kar s kolegi v gasilski garaži, čeprav ga je topla postelja čakala le nekaj stopnic višje. »Domov sem prišel zgolj kaj pojesti in se umiti,« se spominja in dodaja, da s svojim delodajalcem nikoli ni imel težav zaradi svojega prostovoljnega gasilstva.

Vidmar je svojo ljubezen do gasilstva pretopil tudi v zbirateljsko strast. Za 21. rojstni dan je v dar dobil maketo gasilskega doma in dva avtomobila. Odtlej majhnih rdečih gasilskih avtomobilov ne more več odmisliti iz svojega življenja. Doslej se jih je nabralo že 176. Z njimi je zapolnil celo majhno sobo. »Kakšen mesec kupim zgolj enega, kakšnega pa dva. Veliko jih dobim tudi podarjenih od prijateljev in sorodnikov,« pojasnjuje rast svoje zbirke, v kateri je za najdražjega odštel sto evrov. Njegov cilj je zbrati vsaj 200 avtomobilčkov.

Poveljnik Gerzetič sicer poudarja, da mora pravi gasilec imeti srce na pravem mestu. Dejan Vidmar ga zagotovo ima. Sedaj že rezblja na leseni maketi njihovega gasilskega doma.

Več o Dejanu Vidmarju v videoprispevku.