Čebelarji: Hvala bogu, da je letos vsaj sladkor poceni

Težave z zdravili

Na MKO iščejo tudi možnost, kako pomagati čebelarjem pri zimskem zatiranju zajedalske bolezni varoza, ki jo povzroča pršica varoja. Noč pravi, da je kmetijsko-okoljski minister Dejan Židan obljubil, da bo država čebelarjem brezplačno zagotovila oksalno kislino. Dr. Tadej Malovrh, predstojnik Nacionalnega veterinarskega inštituta (NVI) pri veterinarski fakulteti, poudarja, da je ponekod varoj veliko, zato morajo čebelarji tam zdravljenju čebel posvetiti posebno pozornost.

Zdravljenje mora biti usklajeno z navodili veterinarjev NVI, ki skrbijo za zdravstveno varstvo čebel, čebelarji pa smejo uporabljati le zdravila, ki jih ti predpišejo. Malovrh dodaja, da morajo čebelarji redno pregledovati tudi panje in tako spremljati učinek zdravljenja.

Pri tem pa se pogosto zalomi, saj mnogi čebelarji nimajo niti znanja niti volje za kaj takega. To priznavajo tudi sami. Štajerec Janez Brvar, denimo, nam je pred časom dejal, da varoje obvladuje tako, da jih dvakrat na leto zatira z biološkimi pripravki, izrezuje trotovino in razširjenost zajedalca redno nadzoruje. »Če bi vsi čebelarji delali tako, varoj ne bi bilo treba zatirati s kemičnimi pripravki. Toda za mnoge čebelarje je najenostavneje uporabiti kemijo, pri čemer nekateri sploh ne preverijo, ali je bilo zatiranje uspešno ali ne.«

Je čebel preveč?

Do uporabe kemije pri zatiranju varoj, ki jo je spodbudila celo država, ko je začela leta 2008 čebelarjem brezplačno deliti kemično zdravilo bayvarol, je kritičen tudi biolog dr. Janez Gregori. »Do leta 2008 smo varoje zatirali sonaravno, s kislinami, in za delo z njimi v delavnicah izobrazili okoli štiri tisoč čebelarjev. Ko jim je država brezplačno ponudila kemijo, pa so začeli množično uporabljati kemične pripravke,« pravi Gregori, ki čebelari na Gorenjskem, v Kranjski Gori. Vsi tamkajšnji čebelarji so se zavestno odločili, da kemije v svoje čebelnjake ne bodo vnašali, a kljub temu tudi letos nimajo težav z varozo. »Zdravimo jo s kislinami kot vsa leta doslej. Novembra bomo testirali, kolikšen je naravni odpad varoj, in če bo velik, bomo zdravili še z oksalno kislino, v nasprotnem primeru ne, saj je vsak poseg v panj do neke mere škodljiv. Z zdravljenjem čebele vznemiriš, kislina jih tudi poškoduje,« ponazori Gregori.

Kmetijski minister Dejan Židan se je letos odločil, da država čebelarjem ne bo več kupovala zdravil za zatiranje varoj. Naročiti so jih morali prek NVI in jih plačati veterinarju. Pri tem je bilo veliko jeze, saj so čebelarji prepričani, da je postopek naročanja in razdeljevanja zdravil prezapleten, za nameček naj bi nekaterih zdravil zmanjkalo. Malovrh pa poudarja, da je manjša količina zdravil še vedno na zalogi na NVI in jih čebelarji lahko dobijo, če se obrnejo na njihovega veterinarja. »Zadnji teden avgusta bodo glede na podatke dobaviteljev prispele dodatne količine zdravil za zimsko zatiranje varoze,« napoveduje predstojnik NVI, ki je nedavno izzval obilo ogorčenja čebelarjev s tole izjavo za Slovensko tiskovno agencijo: »Sredstva, ki jih dobivajo čebelarji za stimulacijo čebelarstva, v neki meri pripomorejo tudi k temu, da je v Sloveniji vse več čebeljih družin, naravne danosti pa so vedno bolj odvisne od vremena. Prenasičenost slovenskega prostora s čebeljimi družinami in posledično lakoto, ki jo v letošnjem letu velikokrat srečamo, je eden od temeljnih vzrokov situacije, v kateri smo. Trenutno je lakota večji problem kot varoza.«

Če ne medi, tudi večja paša ne zaleže

Janez Gregori meni, da si nekdo, ki je na tako pomembnem strokovnem položaju, takšne izjave ne bi smel privoščiti. »Res je, da je Slovenija po gostoti čebeljih družin v vrhu v Evropi, a to ne pomeni, da jih ne bi mogli imeti še več. Če gozd zamedi, je toliko paše, da Slovenija in še kakšna država zraven nima toliko čebel, da bi to izkoristile,« meni Gregori, medtem ko Malovrh poudarja, da je bila njegova izjava vezana izključno na epidemiologijo bolezni. »Torej je veterinarsko strokovna in temelji na splošnih načelih o širjenju neke bolezni v populaciji. Izjava je bila vzeta iz konteksta celotnega besedila, zato menim, da ne bilo treba 'dvigniti toliko prahu'. Kot veterinar gledam na čebelje bolezni zelo strokovno z epidemiološkega vidika, zato so moji pogledi nekoliko drugačni kot pogledi čebelarjev, ki so nosilci gospodarske panoge,« v svoj bran pravi Malovrh.

Prvi mož slovenskih čebelarjev Boštjan Noč k tej polemiki dodaja: »Le čevlje sodi naj kopitar; veterinarji naj čebele zdravijo, biologom pa prepustijo ugotavljanje njihovega števila.« ČZS je zato biologa dr. Janka Božiča, ki je tudi sam čebelar, zaprosila za strokovno mnenje o tem, ali je gostota čebeljih družin (okoli 150.000) v Sloveniji res prevelika. Božič je med drugim ocenil, da za soliden servis opraševanja sadnega drevja, oljne ogrščice in poljščin potrebujemo okoli 110.000 čebeljih družin, gozdovi in kmetijske površine pa ob ustrezni porazdelitvi čebeljih družin omogočajo razvoj približno 275.000 družin. »V letih, ko odpovedo ključne čebelje paše, manjša gostota čebeljih družin ne bi pomagala, ker medenja ni in čebele tega ne morejo nadoknaditi z večjim obsegom paše. Še večkrat pa odpoved paše pomeni, da čebele zaradi dežja, oblačnega vremena in nizkih temperatur sploh ne morejo leteti na pašo, četudi bi dež prizanesel nekaterim cvetovom,« sklene Janko Božič.