Vnete oči, nahod, simptomi viroze, pogosti glavoboli, utrujenost, kašelj, težje dihanje, astma in v nekaterih primerih celo tako zelo nevarna bolezen, kot je rak. Vse to lahko posameznika doleti za štirimi stenami, tudi v lastnem domu ali v službi. Gre za tako imenovani sindrom bolnih zgradb (tako imenovani sick building syndrome), o katerem se je začelo govoriti šele pred približno 15 leti, pripoveduje predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak. Kajti precej časa je trajalo, da so raziskovalci omenjene zdravstvene težave, ki se sicer pojavljajo zaradi različnih vzrokov, povezali z nezdravimi prostori in ugotovili, da za njimi trpi kar četrtina ljudi, ki dela v prenovljenih oziroma novih stavbah, ki se ne zračijo in imajo ves čas zaprta okna, umetno ventilacijo, tla pa običajno obložena s tapisomom, prepariranim z različnimi snovmi.
Izbira: mikroorganizmi ali strupene kemikalije za njihovo zatiranje
Na filtrih klimatskih naprav, v vodi in zaradi ugodne temperature se namreč zelo rade zaredijo plesni, ki se z izpihanim zrakom lahko hitro razširijo po celotni stavbi. Plesni ljudem povzročajo vrsto težav, od alergij do resnejših bolezni, predvsem pa so izjemno nevarne za dihala. Zaradi mikroorganizmov so problematična tudi tapecirana tla oziroma preproge, saj se v njih slej kot prej zaredijo pršice, na katere reagira vedno več astmatikov. Proti njim se z impregnacijo materialov z insekticidi bori tudi industrija, toda kar ubija mrčes, ubija tudi človeka. »Le počasneje,« pravi specialistka medicine dela in opozarja, da stoji posameznik ob nakupu preproge pred izbiro: manj pršic in več pesticida ali obrnjeno. Nevarne snovi izhlapevajo tudi iz zidov in pohištva oziroma iz uporabljenih umetnih smol, barv in impregnacijskih sredstev zanje.
Najpomembnejše je prezračevanje
»Prezračevati, prezračevati, prezračevati,« za vse te primere svetuje zdravnica. To je tudi način zmanjševanja škodljivega sevanja radona, ki je še ena od nevarnosti, ki preti posamezniku v lastni hiši. V tem primeru gre za naravno sevanje, ki izvira iz zemeljskih razpok, vendar ga je recimo pogosto najti tudi v slovenskih vrtcih in šolah, ker so bili grajeni na nasutjih radioaktivnega elektrofiltrskega pepela in žlindre. »V nekaterih šolah in vrtcih smo izračunali, da dobijo vzgojiteljice v svojem življenju veliko večjo dozo ioniziranega sevanja kot rentgenologi,« pripoveduje dr. Dodič-Fikfakova.
Ob tem poudarja, da je sevanje radona tudi edino, za katerega v Sloveniji obstaja določena evidenca njegove prisotnosti v zgradbah. Ob rednih pregledih uprave za varstvo pred sevanji je temeljite raziskave v 730 otroških vrtcih in 890 šolah v devetdesetih letih opravil Institut Jožefa Stefana (IJS), nekoliko kasneje pa je pregledal še 1400 naključno izbranih stanovanj v državi. »Po grobi oceni na osnovi dobljenih rezultatov je v Sloveniji verjetno do 10 odstotkov zgradb, v katerih lahko pričakujemo povišano koncentracijo radona,« meni dr. Janja Vaupotič z IJS.
Čeprav gre za bolj ali manj naravno sevanje, je tega po besedah Friderika Kneza, vodje oddelka za gradbeno fiziko na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, mogoče enostavno in relativno poceni preprečiti s pravilnim načrtovanjem gradnje.
Azbestnih izdelkov je še veliko
So pa v Sloveniji predpisane najvišje dopustne koncentracije sevanja radona v že zgrajenih objektih, čeprav so tudi te predmet številnih polemik, da bi jih bilo treba občutno znižati. Dovoljena mejna vrednost koncentracije radona znaša 1000 bekerelov na kubični meter v zraku delovnega in 400 v zraku bivalnega okolja, dr. Peter Otorepec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pa opozarja, da Svetovna zdravstvena organizacija v domačem okolju recimo priporoča 100 bekerelov.
Sevanje radona sicer ne povzroča akutnih simptomov, temveč se zdravstvene posledice (rak) pokažejo šele čez leta. Enako je z azbestom, katerega uporaba je pri nas v celoti prepovedana od leta 2003. Podatkov o tem, koliko azbestnih izdelkov je bilo oziroma je še vgrajenih v slovenske zgradbe, v državi nima nihče. Dr. Marko Vudrag, ki se že vrsto let ukvarja z azbestno problematiko, pravi, da je bilo v široki rabi pri nas najmanj 200 različnih izdelkov iz azbesta, od zavornih plošč, izolacijskih materialov, tesnil... »Najbolj problematične pa so strešne kritine iz azbesta. V Sloveniji je takšnih streh, ki so se na veliko postavljale v času socialističnega zagona v sedemdesetih in osemdesetih letih, še vedno okoli 30 odstotkov,« ocenjuje. Dr. Dodič-Fikfakova opozarja tudi na azbest v montažnih stropih in tako imenovanih vinaz ploščicah, ki so bile od šestdesetih let dalje dolgo časa edini material za prekrivanje tal v javnih in zasebnih zgradbah.
Počasno in nesistematično prilagajanje slovenske zakonodaje
Za večino zdravju škodljivih materialov, ki so se ali se še uporabljajo v zgradbah, sicer po besedah dr. Dodič-Fikfakove vemo in so zelo dobro raziskani. »Se pa vsako leto na trgu pojavi vsaj deset tisoč novih kemikalij, katerih učinke je nemogoče takoj raziskati, med drugim tudi zato, ker se bodo nekateri pokazali šele čez vrsto let.« Toda specialistka medicine dela bi bila vesela že, če bi omejili vsaj uporabo tistih snovi, ki so že nedvomno prepoznane kot karcinogene, mutagene oziroma teratogene (pri zarodku lahko povzročijo patološki razvoj in prirojene deformacije). Za izjemno počasno in zelo nesistematično uvajanje teh standardov, ki jih sicer Slovenija praviloma prepisuje iz tujine, krivi predvsem močne interese industrije, ki si dobičkonosnih virov denarja ne pusti kar tako vzeti. Poleg tega po njenem prepričanju slovenske države ta vprašanja ne zanimajo, saj ni dovolj poskrbljeno niti za zaščito delavcev, ki se z nevarnimi snovmi srečujejo poklicno, kaj šele za širše prebivalstvo. V Sloveniji so edine uradno in tudi na sodiščih prepoznane poklicne bolezni, katerih odkrivanje plačuje država (za vse ostale je odgovoren neposredno delodajalec), azbestne, opozarja dr. Dodič-Fikfakova. Pa čeprav po ocenah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu v Sloveniji zaradi poklicnih bolezni umre 700 ljudi na leto.
Vendar tudi pri obravnavi azbestne problematike država ne ostaja brez kritike. Dr. Vudrag recimo opozarja, da inšpektoratu za delo ni treba prijaviti del z azbestom manjšega obsega, čeprav ne gre le za odstranjevanje salonitk s pasjih ut ali kurnikov, temveč tudi za azbestne kritine in izolacije do 300 kvadratnih metrov površine. »Ravno ta izjema je v preteklosti pogojevala nastanek številnih črnih odlagališč azbestnih odpadkov.« Ob na mestih precej ohlapni azbestni zakonodaji tudi on ugotavlja, da neke natančne državne oziroma inšpekcijske evidence, pa naj gre za pregled nad številom objektov z azbestom, nadzor nad ravnanjem z azbestnimi odpadki ali celovito spremljanje vseh ljudi, ki so oziroma so bili poklicno izpostavljeni azbestu, Slovenija nima.
