Bo vaš zdravnik lahko tudi homeopat?

Varnost bolnikov naj bo osnovno vodilo

»Upam, da bodo to temo obravnavali nedogmatično in homeopatijo dovolili kot zdravniško dejavnost, ne pa da pri tem govorijo o zdravilstvu,« je dejal Gross. Poudaril je, da svoje homeopatske dejavnosti ne želi skrivati, moti pa ga, da je prisiljen delati »na robu legalnosti«. Drugod v Evropi ukvarjanja s homeopatijo zdravnikom ne prepovedujejo, in to bi morali po njegovem upoštevati tudi v Sloveniji. Kot je spomnil, se lahko zdravniki tudi v Sloveniji znotraj javnega zdravstva že ukvarjajo z akupunkturo, ki je bila nekoč (le) del zdravilstva.

Glede na zakon o zdravilstvu je homeopatija eden od zdravilskih sistemov, tako kot na primer tradicionalno kitajsko zdravilstvo ali ajurveda. Z njo se lahko v nasprotju z večino drugih zdravilskih pristopov ukvarjajo le ljudje z diplomo medicinske fakultete, ki pa po zakonu o zdravniški službi hkrati ne morejo ohraniti še zdravniške licence. Zdravnik zdaj tako ne sme kolobariti med medicino in homeopatijo, res pa so znotraj zdravništva v zadnjih letih vse pogostejša razmišljanja, ali ne bi bilo bolje ubrati »mehkejšega« pristopa.

Homeopatija marsikje del zdravstvenega sistema

Osnovno vodilo rešitev, pa kakršne koli že bodo, bi morala biti varnost bolnikov, je poudarila predsednica odbora zdravniške zbornice za pravno-etična vprašanja doc. dr. Danica Rotar Pavlič. »Ključno je, da bolnikov s takšnimi metodami ne bi odvrnili od prave terapije in da zaradi njih ne bi zamikali zdravljenja, zlasti pri rakavih boleznih.« Pravega nadzora nad delom zdravilcev kljub že sprejeti zakonodaji ni, nezadovoljni uporabniki zdravilskih storitev pa se včasih obrnejo kar na zdravniško zbornico. »Bolnika zdravilske metode včasih veliko stanejo, potem pa se izkaže, da je bolezen že napredovala. Ti bolniki so zbegani, razočarani in ne vedo, kam se lahko obrnejo,« opozarja Rotar-Pavličeva, ki se zavzema, da se področje zdravilstva uredi.

Donedavna so v zdravniški zbornici homeopatijo dosledno odklanjali kot metodo, ki je nezdružljiva z z dokazi podprto medicino. Pred časom so se tako odločili za odvzem licence zdravnici, ki je leta 1996 po homeopatsko zdravila bolnika z malarijo, ta pa je pozneje umrl. Leta 2011 pa so javni opomin izrekli zdravnici iz enega od zdravstvenih domov, ki se je s homeopatijo ukvarjala prek podjetja za zdravstveno svetovanje.

V evropskih državah, kjer je homeopatija del tradicije, ločnica ni tako stroga. Gross, ki se v Sloveniji ob zdravniški licenci ni mogel zakonito ukvarjati še s homeopatijo, je v Nemčiji brez težav združeval oboje. Tako je prejel tudi listino bavarske zdravniške zbornice o dodatnih znanjih s področja homeopatije. Tudi v Veliki Britaniji se lahko zdravniki z licenco ukvarjajo s homeopatijo, znotraj državnega zdravstvenega sistema pa delujejo tudi homeopatske bolnišnice. V tamkajšnjih zdravniških organizacijah sicer vse glasneje opozarjajo, da ni nikakršnih verodostojnih dokazov o učinkovitosti homeopatije in da bi morali prenehati financirati takšne storitve.

Do idej, da bi meje po tujih vzorih zabrisali tudi v Sloveniji, je kritičen predstojnik katedre za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti prof. dr. Igor Švab. Po njegovem bi bilo sporno, če bi zdravniki z licenco skupaj z medicinskimi uporabljali še metode, pri katerih učinkovitost ni dokazana. »To prinaša toliko nevarnosti za paciente, da se mi zdi nesprejemljivo. Homeopatija temelji izključno na učinku placeba.« Kot pravi, ni primerljiva s protibolečinsko akupunkturo, ki jo je medicina sprejela prav zaradi dokazov o učinkovitosti (pa četudi mehanizmov njenega delovanja še ne razumejo).

Nekateri zdravniki iskreno verjamejo v učinkovitost homeopatije in se z njo ukvarjajo dobronamerno, se strinja Švab, a to po njegovem ni dovolj. Država se lahko sicer odloči, da jo vključi v zdravstvo in s tem prevzame odgovornost za stroške in druge posledice. Vendarle pa zdravniki z dokazi podprte medicine ne bi smeli prepletati z zdravilskimi metodami, meni Švab.