Dimitrij Rupel vse bolj postaja šolski primer jeznoritega politika. Še več: iz pisanja s klenim naslovom Kovačnica napačnih konj, ki ga je ta teden priobčil na svoji spletni strani, je postalo jasno še to, da ima težave tudi z razumevanjem tega, kaj se v javni polemiki spodobi in kaj ne. V tem pisanju se je namreč pohvalil, da je bilo z državnozborsko predstavitvijo mnenj o slovenskem vstopu v Nato konec gonje proti članstvu v tej organizaciji, saj so se "za" izrekli vsi naši najvidnejši politiki. Lani poleti naj bi bili namreč v Sloveniji deležni pravega "protinatovskega navala", ki da ga je potem s člankom v enem od dnevnikov začel ustavljati že sam zunanji minister. Zdaj pa naj bi, še piše Rupel, konsenz slovenskega politike o Natu nasprotnike te vojaške organizacije tako razkuril, da so, "jezni na ves svet", v "svoji kovačnici" začeli proizvajati članke, v katerih označujejo pronatovske razprave v državnem zboru kot "samovšečno nastopaštvo celotnega političnega vrha". Za povrh pa naj bi trdili še, da pomeni "vstop v Nato fašizacijo Slovenije". V skladu z svojimi dosedanjimi javnimi nastopi se je dr. Rupel tudi tokrat izognil temu, da bi z jasno besedo povedal, na koga ti očitki letijo in kje je pobral trditve, ki jih citira. Zato je na mestu sklep, da se sistematično izogiba odkritemu spopadu mnenj, saj polemizira s stališči, za katere ni mogoče preveriti, kje in kdaj (če sploh kdaj) so bila izrečena. Brez pretiravanja torej lahko zapišemo, da se Ruplov zadnji javni nastop odlikuje predvsem po pomanjkanju poguma in odkritosti, v njem pa se med vrsticami kažeta tisti dve značajski lastnosti, ki jima v pogovornem jeziku pravimo opravljanje in ovaduštvo. Seveda pa to še ne pomeni, da njegov spletni spis ni vreden resne analitične obdelave. Slednje z mojega stališča še toliko bolj, ker verjamem, da bo večina tistih, ki bo prebrala njegovo pisanje, zaradi pogoste rabe besede "kovačnica" domnevala, da Dimitrij Rupel z njo namiguje predvsem na vsebino moje zadnje kolumne. Zato naj najprej potožim, da mi je s tem, ko me je uvrstil med nasprotnike Nata, storil krivico, saj nisem nikdar in nikoli napisal, da nasprotujem članstvu v tej vojaški zvezi . Še več, po krivici mi je pripisal tudi trditev, da naj bi v državnem zboru "samovšečno nastopal ves slovenski vrh": v kolumni sem namreč eksplicitno opozoril, da se mi argumenti Drnovška, Kučana in Janše za vstop v Nato zdijo povsem racionalni, samovšečnost pa sem pripisal edino in zgolj dr. Ruplu . Pa še to ne zaradi njegovega nastopa v državnem zboru, ampak zato, ker nam je pred štirinajstimi dnevi - kako drugače kot samovšečno - v enem od slovenskih dnevnikov zažugal, da je tako rekoč a priori nedemokrat vsakdo, ki misli, da je dr. Rupel v slovenski politiki sporna osebnost . K čemur naj dodam le še to, da se mi zdi naravnost nesramno v povezavi z mojo osebo omenjati tezo, da pomeni vstop v Nato fašizacijo Slovenije: ne le, da česa takega nisem nikoli trdil, taka pretiravanja so tudi v popolnem nasprotju z duhom mojega pisanja. Skratka, pisanje dr. Rupla je polno izmišljenih obtožb in namigovanj - to pa je vsekakor drža, ki se ne spodobi za prvega diplomata v državi. Še več: zaradi tako neargumentiranega načina polemiziranja sem vse bolj prepričan celo o tem, da si je dr. Rupel lanski medijski "protinatovski naval" kratko in malo izmislil . Kot redni bralec Dnevnika, Dela, Financ, Maga in Mladine (ob sobotah pa tudi Večera), se namreč nikakor ne spomnim, da bi v teh osrednjih tiskanih medijih izšlo "več kot tristo protinatovskih člankov", kot je poleti trdil dr. Rupel. Seveda je res, da je v teh časopisih izšlo nekaj do Nata odklonilnih mnenj, ampak to je v vsaki demokratični državi normalno - razglašanje teh mnenj za protinatovsko kampanjo pa je po mojem že onkraj tiste meje, ki zdravo pamet ločuje od paranoje . Zato spoštovanega dr. Rupla prosim, da javno pove, na katere članke in na katere medije je mislil s svojimi obtožbami. Če mi bo namreč dokazal, da je v osrednjih tiskanih medijih do lanskega poletja res izšlo več kot tristo protinatovskih člankov, se mu bom za dobršen del svojih očitkov javno opravičil - in mu tudi glede njegovega poletnega pisanja v veliki meri dal prav. Brez tega podatka pa ne ostajam le trdno na stališču, da je način njegove polemike neetičen, ampak sem vse bolj prepričan o tem, da si sovražnike bodisi izmišlja - ali pa, da s topovi strelja na marginalne medije, ki na slovensko javno mnenje nimajo resnega vpliva. K čemur velja še dodati, da so taka pojasnila še toliko bolj nujna zato, ker bo sicer lahko nastal vtis, da živimo v državi, v kateri visoka politika občasno vidi bele miši - kar je vsaj na začetku sicer zabavno, na dolgi rok pa se lahko razmeroma hitro spremeni v čisto pravi, ovaduški lov na čarovnice, pri katerem med lažjo in resnico ne bo več nobene razlike...

Dimitrij Rupel s svojimi nasprotniki polemizira približno tako, kot če bi s topovi streljal po belih miših.