Da o socialističnih - red Lenina (ZSSR, 1972), red heroja republike s prepasico (Demokratična republika Koreja, 1977) - in eksotičnih, kot so bila velika ovratnica kraljice Sabe s prepasico (Etiopija, 1952), ovratnica nacionalnega reda azteškega orla (Mehika, 1963) ali velika prepasica najvišjega reda krizanteme (Japonska, 1968), veliki križec reda reke Mono s prepasico (Togo, 1976), ne govorimo. Prišlo je do grotesknega položaja, da je Socialistična zveza iz Beograda malo pred njegovo smrtjo predlagala, naj mu podelijo četrto priznanje narodnega heroja, ker je srečno prestal operacijo. To pa so zamolčali, ker se mu je medtem stanje poslabšalo. /.../

V družbi kronanih glav se je Tito imenitno počutil. Rad je pripovedoval, kako je grška kraljica Federika, ko je bila v gosteh na Brionih, dejala, da bi bila brez dvoma članica partije, ki jo je vodil, če bi se rodila v Jugoslaviji. Zelo je cenil njeno darilo, par belih kodrov, ki sta postala njegova miljenčka in začetnika prave pasje dinastije na "dvoru". Ob maršalovi osemdesetletnici je britanski veleposlanik svetoval, naj mu kraljica Elizabeta II. podari kaj srebrnega: "Lokalno poznavanje in okusi so takšni, da bi bilo nekaj iz pozne viktorijanske dobe bolj primerno kot kaj starejšega in bolj izbranega." Namesto srebra ali viskija znamke Chivas Regal, kakor so ji svetovali, je britanska kraljica pristala, da obeleži Titovo osemdesetletnico z uradnim obiskom v Jugoslaviji, "dokler je še v sedlu". To je bil njen prvi obisk v kaki komunistični državi. Potem ko so že gostili nizozemsko kraljico Julijano in britansko princeso Margareto, so na Titovem "dvoru" vedeli, kako je treba ravnati z gostjami iz starih evropskih dinastij. Elizabeta II. je bila nad sprejemom, ki ga je doživela v Jugoslaviji oktobra 1972, prav v trenutku, ko je Tito obglavil srbsko liberalno vodstvo, tako navdušena, da mu je po vrnitvi poslala v dar srebrno posodo in se o njem nadvse laskavo izrazila. Za Tita pa je bil višek njegovega socialnega vzpona valček, ki ga je na Brionih odplesal z Njenim veličanstvom. /…/

Kult osebnosti naj bi kronala še Nobelova nagrada za mir, za katero je pobudo sprožil Pierre Grégoire, predsednik Luksemburške poslanske zbornice. Ker je prišlo iz Osla poluradno sporočilo, da je Tito prišel v ožji izbor za prestižno nagrado, je bila leta 1973 ustanovljena posebna delovna skupina z nalogo, da na domači in mednarodni ravni doseže potrebno soglasje. Jugoslovanskim veleposlanikom po svetu je bilo naročeno, da zagotovijo primerno podporo. Ne brez uspeha. Kakih sto svetovnih državnikov - med njimi Willy Brandt, Indira Gandi, Hailé Selassié, U Tant, Urho Kekkonen, Habib Bourguiba, Nahum Goldman -, pa tudi več uglednih ljudi - Ivo Andrić, Fitzroy Maclean in Charlie Chaplin - je podprlo 300 strani dolg predlog, ki sta ga napisala Vladimir Dedijer in slovenski politolog Rudi Rizman. Pri tem se je beograjski diplomaciji zdelo potrebno, da si zagotovi tudi pozitivno stališče Svetega sedeža. Takratni državni sekretar papeža Pavla VI. kardinal Agostino Casaroli ni imel nič proti, prav tako tudi ne zagrebški kardinal Franjo Kuharić (čeprav je v zameno za svojo podporo zahteval rehabilitacijo Alojzija Stepinca, češ da je treba utišati konservativne kroge v Vatikanu in domačem episkopatu).

Medvedjo uslugo pa je Titu v zvezi z njegovo kandidaturo naredil vrhovni sovjet ZSSR, ki jo je podprl s posebno resolucijo in to javno razglasil. To pa je negativno odmevalo na Zahodu. Dodatne težave so predlogu povzročili tudi beograjski časnikarski krogi. Potem ko je Vladimir Dedijer izročil Nobelovemu komiteju svojo razpravo, v kateri je predstavil Titove koncepte o medsebojni mednarodni pomoči ter o bratstvu in enotnosti, so v Politiki objavili članek, v katerem so hercegovskega zgodovinarja hudo napadli. Predsednik Nobelovega odbora je rekel Dedijerju: "Vlado, kakšna nora dežela je to, ti predlagaš Predsednika republike, in to na temelju najglobljega prepričanja, tam pa ti odrečejo podporo kot človeku in zgodovinarju." Verjetno pa se je najbolj zataknilo zaradi nasprotovanja ZDA in judovskega lobija, ki je Titu zameril njegovo proarabsko politiko, pa tudi zaradi polemike, ki so jo spodbudili emigrantski krogi in ki se je med drugim sklenila z dolgim memorandumom Ljuba Sirca. V njem je slovenski ekonomist, ki je bil po vojni zapleten v t. i. Nagodetov proces in obsojen na smrt (rešil se je z begom), naštel vse Titove "grehe" in bil očitno prepričljiv. Norveški kralj je skušal Titovo kandidaturo rešiti in je slednjemu pisno predlagal, naj se opraviči zaradi Golega otoka. "Če se moram komu opravičiti, potem so to oni, ki so prišli tja nedolžni," je užaljeno odgovoril Tito. "Informbirojevcem se ne nameravam opravičevati."

Poluradni izgovor Nobelovega komiteja, zakaj mu nagrade ni dal, je bil seveda drugačen: Tito je vojak in kot tak nagrade za mir ne more dobiti. Glede na vlogo, ki jo je v svetu igral v tistem trenutku v obrambi miru, ter glede na dejstvo, da se mu je prav zaradi tega posrečilo vključiti Jugoslavijo med deset držav z največjim mednarodnim ugledom, je treba reči, da je bila odločitev krivična. Tega leta sta si nagrado delila severnovietnamski diplomat, politik in general Le Duk To in ameriški državni sekretar Henry Kissinger, ki je bil sicer zaslužen za konec vietnamske vojne, a obenem tudi odgovoren za uničujoče bombardiranje Hanoja in za puč proti levičarskemu čilskemu predsedniku Salvadoru Allendeju. V nadomestilo je Tito sicer dobil Nehrujevo nagrado za mir, ki mu jo je podelil predsednik Indije Varahagiri V. Giri. A bila je samo obliž na rano njegovega samoljubja.

se nadaljuje