Fišer je namreč kot občinski javni tožilec oktobra 1977 - sam pravi, da na podlagi prijave policijske postaje - pri novogoriškem občinskem sodišču vložil obtožnico zoper gospodinjo iz Straže pri Idriji ter dva duhovnika iz Godoviča oziroma iz Cerknega. V obtožnem predlogu je gospodinji očital kaznivo dejanje lažnivih trditev z namenom povzročanja vznemirjenosti državljanov in zmanjševanja njihovega zaupanja v državne organe. Takrat 54-letna gospodinja je namreč na kraju Vrše nad Cerknim, kjer so bili leta 1944 "likvidirani narodni izdajalci", dala postaviti dvainpolmetrski križ s pločevinasto streho in kipom Kristusa. Fišer je pozneje obtožnico zoper njo umaknil, ker so izvedenci ugotovili njeno v tistem času bistveno zmanjšano prištevnost.

V drugem delu je obtožnica bremenila duhovnika iz Godoviča, da je gospodinji pri njenemu naklepu pomagal tako, da je izdelal skico za spomenik, čeprav je vedel, čemu bo ta služil. Sodišče, ki mu je predsedoval sodnik Silvij Šinkovec (danes je vrhovni tožilec), mu je za to prisodilo mesec dni pogojne zaporne kazni. Duhovnik iz Cerknega, dekan Rimskokatoliške cerkve, ki je ta spomenik blagoslovil, je po mnenju tožilca Fišerja s tem "izrabil versko dejavnost v počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene". Da je ta duhovnik storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene - za verski obred zunaj cerkve bi namreč moral dobiti dovoljenje za notranje zadeve pristojnega organa - je potrdilo tudi sodišče in ga obsodilo na pogojno kazen treh mesecev zapora. Plačati sta morala še sodne stroške v višini 1231 takratnih dinarjev in vsak po 500 dinarjev povprečnine. Na sodbo se njun odvetnik Janez Aljančič iz Ljubljane ni pritožil.

Šestnajst let kasneje, leta 1995, je vrhovno sodišče, ki mu je predsedoval Mitja Deisinger, na zahtevo generalnega državnega tožilca Antona Drobniča oba obsojena duhovnika oprostilo krivde. Ocenilo je, da bi šlo za očitano mu kaznivo dejanje, če bi bile vesti ali trditve, ki naj bi jih prvi duhovnik raznašal, da gre za "spomenik v spomin narodnim izdajalcem, neresnične v objektivnem pogledu", kajti ni bilo "povedano, kdo, kdaj in zakaj je tam likvidirane osebe razglasil za narodne izdajalce". Zato ni podanih znakov kaznivega dejanja. Za drugega duhovnika je senat vrhovnega sodišča sicer ugotovil, da je z blagoslovom spomenika kršil uredbo o izvrševanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, toda to je bil zgolj prekršek in ne kaznivo dejanje, ki bi mu lahko pripisali politične namene. Šlo je, tako vrhovno sodišče leta 1996, za križ, ki je krščanski simbol in je bil postavljen v skladu s pravili katoliške cerkve. Kršenja človekovih pravic, o katerih govorijo poslanci SDS, vrhovno sodišče v sodbi ne omenja.

Uradne preiskave o ustrelitvi petnajstih ljudi, ki so jih obtožili, da so bili zaradi izdajstva krivi za to, da je 2. četa nemškega bataljona Heine mimo močne zaščite 2. januarja vdrla v Cerkno in v boju pobila 47 partizanov, sama pa utrpela le enega mrtvega vojaka, po vojni ni bilo. V SDS trdijo, da je varnostna služba kot narodne izdajalce pobila nedolžne ljudi, kajti partijsko šolo v Cerknem je izdal partizanski major Jernej Hrastnik, ki so ga odkrili in likvidirali nekaj tednov pozneje.