-Piše: Mojca Marot

»Veliko dela je, gneče pa ni, tako da občasno čaka na prostega zaposlenega od tri do deset ljudi. Je pa res, da nam ob tem nenehno zvonijo telefoni in nam zato vseh zadev ne uspe reševati sproti,« pravi vodja celjske območne enote Gursa Damjan Kvas. Vse od petka, ko so ljudje prejeli prva obvestila in informativne izračune davka na nepremičnine, se nanje številni obračajo osebno, še več je tistih, ki se za termin naročijo po telefonu. A tudi slednje ni preprosto, saj moraš biti zelo vztrajen, da nekdo dvigne slušalko. Zaman sta jih skušala priklicati tudi zakonca iz Dobrne, ki kmetujeta na več kot 1200 metrih nadmorske višine. »Pri nas se ne da pridelati skoraj nič, obdavčeni smo pa tako, kot bi imeli njive in travnike nekje na ravnini. To pomeni, da je povsem vseeno, ali imaš njivo na Triglavu ali na morju. Država nas želi povsem izžeti in nič, kar tukaj piše, ne drži, davek pa je absolutno previsok,« sta nam dejala zakonca, ki ob odhodu iz ene od pisarn nista mogla skriti jeze.

Pojavljajo se nove dileme

Zaradi previsokega vrednotenja nepremičnine, konkretno gasilskega doma, je na ena od vrat potrkal tudi predstavnik Prostovoljnega gasilskega društva Gaberje, starejšo gospo, lastnico hiše in še več drugih nepremičnin, pa je zanimalo, čemu ima ponekod obračunan 0,15-odstotni davek, drugod pa 0,5-odstotnega. Kot pravi Kvas, se nekatera vprašanja ponavljajo, porajajo pa se tudi nova. »Ljudi vsi ti izračuni očitno zelo begajo. Želijo si jih do potankosti razumeti, a je problem, ker jih mnogi ne znajo brati. Kar pa je razumljivo. Je pa zanimivo, da ljudje zagotovo tudi odločbe za plačilo dohodnine verjetno ne razumejo povsem, pa se zaradi nje ne zgrinjajo tako množično na davčne uprave takrat, ko jih prejmejo,« pravi Kvas.

Na celjski geodetski upravi je zaposlenih 40 ljudi, vsi pa so v teh dneh na voljo za pojasnila in nikogar, ki potrka na katera koli vrata, ne odslovijo. »Delo ves čas prilagajamo, pač glede na potrebe strank, ob tem pa skušamo opravljati še vse tiste naloge, ki so zelo pomembne in ne morejo čakati. Naše redno delo je vodenje postopkov na področju evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb ter priprava podatkov za geodetska podjetja,« še pove Kvas. In prizna, da bi jim šlo delo še hitreje od rok, če jim občasno ne bi nagajali računalniki. »Predvsem pa imamo težave, ker je zemljiška knjiga preobremenjena, in zato s težavo vstopamo v njihove aplikacije,« pravi Kvas.

Popravljajo, kar lahko

»Tisto, kar opažamo in kar je za nas novo, pa je, da je postala prijava na številko stanovanja zelo pomembna, saj prav to vpliva na to, ali je neko stanovanje obdavčeno z 0,5- ali 0,15-odstotno davčno stopnjo. Če opazimo, da stranka ni prijavljena na pravi številki, jo napotimo na upravno enoto, kjer to lahko uredi. Seveda le, če gre za stavbo, ki ima manj kot osem delov. Če jih ima več, je to dolžnost upravnika. Velik problem so tudi posli, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, čeprav je nekdo neko nepremičnino prodal že pred desetletji. A tisti, ki bi moral nato poskrbeti za vpis, tega ni storil. To pa pomeni, da k nam ne pride eden, ampak dva. Ugotavljamo tudi, da so se določene šifre pri prenosu podatkov v zemljiško knjigo pred leti zapisale nenatančno. To pomeni, da ima nekdo, ki bi moral imeti zavedeno rezidenčno stanovanje, vpisano nepravo služnost, kar je precej hud zaplet, zaradi katerega pa mora stranka na sodišče. Veliko je tudi napak pri določenih dejanskih rabah stavb, za kar je bilo krivo strojno branje popisnih obrazcev, kjer so se pomešale ničle in črke O. In tako lahko ima nekdo namesto garaže vpisano avtobusno postajo ali pa je stanovanjska stavba sredi mesta nenadoma postala hlev. Teh napak je tudi kar nekaj. Ampak mi smo tu zato, da jih najdemo, uredimo in tudi popravimo, kar lahko,« še pravi sogovornik iz celjske območne enote Gursa.

Reporterski izlet po poteh državljanov

-Piše: Borut Mehle

Reporterski izlet po poteh državljanov, besnih na Gurs, Durs, vlado in ves svet, je pokazal: če se država ne obnaša kot državljanov partner, ampak pogoltni nasprotnik, je treba storiti vse, da ne dobi niti centa.

Včerajšnjo sredo ob 13.37 pokličemo na 080 2215, svetovalno številko Geodetske uprave Republike Slovenije (Gurs), na kateri lahko državljani po telefonu urejajo svoje težave glede nepremičninskega davka. Glas na drugi strani sporoči, da smo 10. v čakalni vrsti. »Imeli ste srečo, da ste izvedeli, kateri ste sploh v vrsti. Če zdaj pokličeš, ti niti tega ne povedo več,« je kmalu zatem povedala gospa, ki je za reševanje svojih težav stala v vrsti v Cankarjevi ulici. Tudi mi izvlečemo čakalni listek, 434 piše na njem. Trimestna številka. Uradni števec v čakalnici zmore samo dvomestne. Državljan »rutiner« iz Štepanjskega naselja, ki je na svoj termin čakal od jutra, nas pouči: »Dejansko jih je pred vami 130, lahko se greste pa naročit v zgornje nadstropje.« Storimo tudi to. V zgornjem nadstropju mladi uslužbenec pove: »19. marca boste na vrsti ob 12.40. Ups, ne, ob 13.20. Eden je z drugega računalnika ravnokar skočil pred vas.«

Javna tribuna

Dejstvo, da se je na Gursu naročilo 11.000 ljudi, pri čemer je 7000 državljanov svoje težave že uredilo, samo po sebi priča, za kako množično urejanje nepremičninskih evidenc gre. Značaj težav, ki pestijo državljane, pa govori o tem, kako neurejene so te evidence v resnici. Ne samo zato, ker smo dežela številnih prizidkov, preurejenih mansard, dozidanih drvarnic, razširjenih garaž, nadomestnih gradenj, ločenih vhodov in drugih nepremičninskih posebnosti. Težava gospoda »rutinerja« iz bloka v Štepanjskem naselju je bolj nepričakovana: »Slučajno živim v istem bloku kot mama, vendar pa v stanovanju, ki sem ga kupil sam, pri čemer so meni zaračunali več davka kot mami. Zakaj?,« se je spraševal na glas in pritegnil pozornost drugih čakajočih. Pojasnilo je ponudil kar snemalec ene od navzočih televizij: »Verjetno nimate oštevilčenega stanovanja.« Vendar se »rutiner« ni dal: »Ne, ne, tudi glede tega je vse v redu. Ne vem, kaj je, prav tako je pa jasno, da niso zajebali oni. Ne, seveda sem jaz kriv, le da ne vem, česa,« je odvrnil ironično.

Stopnišče ustanove se je spremenilo v manjšo javno tribuno. Vključi se gospa, ki je takisto bila na čakanju od devete zjutraj: »S sinom sva polovična solastnika nepremičnine, vendar so obema zaračunali 0,50-odstotni davek. Moram iti k notarju in urediti služnost, vendar pa za zdaj kaže, da lahko daš služnost samo v primeru, če si 100-odstotni lastnik, kar pa ne jaz ne sin nisva. Poleg tega je solastništvo v deležih v uradnem dokumentu napisano napačno.«

Državljani urejajo, kar bi morala urediti država

V debato se vključi do tedaj zadržan državljan, ki pripomni: »In stroški postopka za dodelitev služnosti so lahko celo večji od davka, ki ti ga odmerijo.« Spet se oglasi ironični »rutiner«, za katerega bi se lahko reklo, da je v dogajanju na določen način celo užival: »Gurs, zemljiška knjiga, davkarija in Tobačna so slabo povezani. Ni prenosa podatkov. Katastrofa. In zaradi tega zdaj to urejujemo mi namesto njih.« Bržkone natančna opredelitev stanja. Država oziroma institucije, ki so pristojne za to, da bi bile te evidence urejene, je očitno agresivna in nepartnerska. Na račun slehernega neskladja oziroma nejasnosti, za katero je sicer kriva sama, poskuša zaslužiti maksimum. »Rutiner«: »Stanovanje, v katerem živiva z ženo, ni bilo označeno s številko. Če ni številke stanovanja, se šteje, kot da je nerezidenčno, to pa avtomatično pomeni višji davek. Tega nismo vedeli in to urejam. Zanimivo je, da imam sicer šest stanovanj, pri petih, ki jih oddajam, je vse v redu, glede stanovanja, v katerem živiva z ženo in sva v njem prijavljena, pa ne. Razumejo ga, kot da je prazno, in mu odmerjajo najvišjo stopnjo.«

Z besedami: »Ljudstvo, bodi srečno! Škoda, da ni predsednice tukaj, da bi mi še eno streho in vodo, ki teče z nje, zaračunala,« je stopil iz dvigala in se vključil v dogajanje resnično star blago zgrbljen manjši človek v sivem dežnem plašču. Takšnem, kakršnih menda ne prodajajo več vsaj 30 let. Tudi »inženirska« aktovka, v kateri je prinesel dokumente, je bila podobnega datuma. »To je najbolj žalostno,« komentira njegovo pojavo sodržavljan, »da morajo tako stari ljudje pri teh letih urejevati takšne zadeve.« No, starec nikakor ni deloval senilno, prej odločno. Izjavo za medije je zavrnil z besedami: »Gospod, jaz sem gluh. Vidim vas, slišim ne. Kot vidite, imam slušni aparat. Državnega, ker za boljšega nimam denarja. Verjetno zato, ker sem premalo delal v življenju.«

Kako se mu je iztekel sestanek, ni jasno. Morda je izvedel, da dejansko živi v garaži, kot na primer gospod, ki je zadnjih 16 let živel v stanovanju, misleč, da je vse v redu, obvestilo države in odmerjen davek pa sta pokazala drugače. In ki je taktiko države pokomentiral z besedami: »Tole je klasični APP – 'ako prođe, prođe' (če bo šlo, bo šlo, op. ur.).«

Da. Država je bolj kot držo partnerja zavzela držo nasprotnika.

Zato končajmo ta zapis s pesmijo Kakor vihar, ki jo je ob prodoru hokejista Jana Muršaka na olimpijskih igrah zapel dr. Andrej Stare. Raznim poskusom povezati uspehe slovenskih športnikov na igrah s civilnimi razmerami v državi smo priča zadnje dni, večina pa športne uspehe poskuša aplicirati na vedenje politikov. Napaka. Niso politiki ti, ki morajo v teh dneh začutiti Muršakovo energijo. Državljan je ta, ki se mora z energijo Muršaka lotiti reševanja svoje nepremičninske evidence. Da očitno pogoltni državi ne bi prepustil niti centa.