Slovenske bolnišnice in zdravstveni domovi so prek elektronske dražbe pred dobrim tednom uspeli cene energetskih izkaznic znižati za več deset odstotkov. V nekaterih primerih so ponudniki, ki niso bili seznanjeni s potezami konkurentov, cene spustili tudi do 54 odstotkov, je pojasnil predsednik Združenja zdravstvenih zavodov Metod Mezek, v povprečju pa je bilo znižanje okoli 30-odstotno. Elektronska dražba se je tako izkazala za učinkovito orodje za nižanje cen, v kratkem pa jo bodo uporabili še za pisarniški material v zdravstvu v vrednosti dva do tri milijone evrov.
Elektronski dražbi se je tokrat pridružilo 31 od 94 javnih zavodov v zdravstvu, končna vrednost skupnega naročila pa je bila 97.000 evrov (ponudnike so izbirali regijsko). Glede na dober rezultat Mezek pričakuje, da se jim bo pri pisarniškem materialu pridružilo še več zavodov. Pri tem načinu naročanja namesto običajnega oddajanja ponudb podjetja za naročilo z nižanjem cene tekmujejo praktično do zadnje minute, opažajo v združenju. Na elektronsko dražbo pa bo po novem vse bolj stavila tudi vlada. V njej so že dali vedeti, da bo to eden od načinov iskanja rezerv, k čemur jih sili tudi zadnji kompromis s sindikati javnega sektorja.
To možnost zbijanja cen slovenska zakonodaja pozna že od leta 2004, a je v praksi javni naročniki doslej očitno skoraj niso uporabljali. Na finančnem ministrstvu podatkov o tem nimajo, po novem pa bo vlada Mira Cerarja s posebnim sklepom ministrstvom, organom v sestavi in vladnim službam uporabo elektronske dražbe zapovedala. Tudi ostalim javnim naročnikom jo bo vnovič priporočila. Od novega leta dalje bo morala tako vsaj ožja državna uprava pri vsakem naročilu blaga široke potrošnje ali storitev (razen storitev intelektualne narave) ponudnike pozvati, naj začnejo prek spleta zbijati svoje cene, če želijo dobiti naročilo. Izjema bodo intelektualne storitve in primeri, ko naročnik ne bo prejel nobene primerne ponudbe ali pa bo prejel le eno.
Vsaj enajst milijonov evrov prihranka?
Z vidika iskanja prihrankov v javnem sektorju, ki vsako leto za javna naročila porabi skoraj štiri milijarde evrov, je ukrep korak naprej, pravi strokovnjak za javno upravo in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Aleksander Aristovnik. »Kljub vsemu pa se moramo zavedati, da je pretežni del javnih naročil usmerjen na gradbena dela (skoraj 1,6 milijarde evrov), za katera elektronska dražba ni primerna. Hkrati javni naročniki velikokrat izvajajo premalo transparentne in konkurenčne postopke oziroma jih prilagodijo svojim potrebam, s čimer se bodo lahko tudi v prihodnosti elektronskim dražbam izognili. Zato bodo dejanski prihranki veliko manjši, kot pričakuje vlada,« ocenjuje dr. Aristovnik.
Samo državni organi so lani oddali za slabih 320 milijonov evrov javnih naročil, na finančnem ministrstvu pa so ocenili, da bi najmanj enajst milijonov evrov od tega zneska lahko prihranili, če bi pri oddajanju naročil uporabili tudi elektronsko dražbo. Pri tem so finančniki predpostavili, da so 70 odstotkov vseh naročil predstavljali blago široke potrošnje in neintelektualne storitve ter da je mogoče z elektronsko dražbo cene ponudnikov zbiti za najmanj pet odstotkov.
Toda neusmiljen cenovni boj med ponudniki ima lahko tudi slabe plati. Aristovnik se boji, da bo cena prevečkrat prevladala nad kakovostjo ponujenega materiala ali storitve oziroma bo ta postala žrtev nižje cene. »Material bo ob koncu dražbe lahko cenejši, a če bo veliko manj kakovosten, bo prej potrebno novo naročilo in prihranka ne bo. Še več, celotni strošek skupnega naročila bo lahko celo višji, hkrati pa bo kakovost storitev javnega sektorja nižja.« Vlada sicer poudarja, da zbijanje cen prek elektronske dražbe ni primerno za gradnjo, arhitekturne in inženirske storitve, po meri izdelano pohištvo, naročnikovim potrebam posebej prilagojeno specializirano opremo ali za specialno opremo informacijskih tehnologij. Dražbo naj bi naročniki na primer uporabljali za naročanje elektronske pisarniške opreme, vozil, ki niso izdelana ali posebej prilagojena potrebam naročnika, za nakup prehrambnih izdelkov in potrošnega materiala, naročanje licenc za programsko opremo, najem medijskega prostora za oglaševanje, storitve čiščenja, storitve popravil in vzdrževanja, storitve tiskanja…
Med večjimi naročili, ki v kratkem čakajo vlado, je skupni nakup zdravil za slovenske bolnišnice. Ali bodo pri tem cene še dodatno zniževali z elektronsko dražbo, na ministrstvu za zdravje še ne vedo. Veliko bo namreč odvisno od tega, ali bodo takrat že imeli na voljo orodje zanjo. Doslej so poleg skupnega naročila pri ministrstvu bolnišnice zdravila še naprej lahko naročale vsaka zase. Vključevanje v skupno naročanje je bilo prostovoljno, na podlagi pooblastil, ki so jih bolnišnice dale ministrstvu za zdravje. Doslej so na ta način naročali le del zdravil, po novem pa naj bi vsa. Skupno naročanje, ki prinaša prihranke, je v zadnjih letih sicer spremljalo tudi nizanje revizijskih zahtevkov in posledično velike zamude.
Le ob razviti konkurenci
Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel pričakuje, da bo širša uporaba elektronskih dražb prinesla prihranke. »V tujini so elektronske dražbe zelo uspešne in jih je treba promovirati.« Počasi se bo morala ta možnost uveljaviti v vseh velikih javnih zavodih, meni.
Niso pa te dražbe primerne za čisto vsa področja, opozarja tudi Vesel. Ravno pri zdravilih, kjer gre za veliko naročilo in so se doslej pojavljale precejšnje težave, je do elektronske dražbe zadržan. Problem je lahko v tem primeru tudi centraliziranje naročila, ki je samo po sebi pot do nižjih cen. A na področjih, kjer konkurenca ni ustrezno razvita oziroma kjer naročila spremlja kartelno dogovarjanje, lahko takšno naročanje prinese dodatne težave. »Zdravila so se z vidika konkurence izkazala kot problematična. Pri energetskih izkaznicah nasprotno deluje konkurenca, podobno tudi pri dobavi pisarniškega materiala ter nekaterih manj zahtevnih rešitvah IT in strojni opremi.«
