Čakalne dobe na operacije in preglede so se znova občutno podaljšale. Dlje od zakonsko dopustnega roka je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) na prvi ambulantni pregled na začetku maja čakalo 7458 pacientov, kar pomeni 629 oziroma slabo desetino več čakajočih kot aprila. Če se na primer izkaže, da bodo potrebovali dodatno diagnostiko in zatem operacijo, se zdravljenje še odmakne.
Bolniki opažajo, da se razmere slabšajo. Našo bralko, gospo M., so pred leti ob težavah s hrbtenico kaj hitro »postavili na noge«, je povedala. Zdaj ko so se hude težave vnovič pojavile, so jo doleteli meseci čakanja v vseh fazah – tako na fizioterapijo kot na specialistične preglede, na katerih bodo odločali o zdravljenju. Za človeka, ki še dela, je tovrstno čakanje zelo mučno, je opozorila.
Počasi na vseh ravneh
Bolnike tovrstno nalaganje čakanja peha v stisko in iskanje obvodov, stroka pa vse bolj priznava, da se zdravstvo s finančno krizo seseda tudi etično. »Bolnik potrebuje pomoč zdaj, ne jutri. Če mu zdravnik reče, naj pride čez mesec, leto, celo dve – kje je tu koristnost, kje je tu dostojanstvo, kje je tu morala, kje je etični kodeks?« je na srečanju ekonomistov v zdravstvu konec minulega tedna poudaril predsednik komisije za medicinsko etiko in nekdanji minister za zdravje prof. dr. Božidar Voljč. Tako dolge čakalne dobe v preteklosti niso bile sprejemljive, je dodal.
Naraščajoča slaba volja pacientov odpira tudi vprašanja o organizaciji dela. Na vseh ravneh zdravstva so prepričani, da delajo učinkovito, je spomnil doc. dr. Matjaž Roblek z mariborske fakultete za organizacijske vede. Drugačno pa je videnje pacienta.
Pacient najprej čaka na pregled pri zdravniku, potem čaka na laboratorijski pregled, ko se vrne, pa spet z izvidi čaka, da ga bo zdravnik zelo učinkovito pregledal, je ponazoril. Spremembe vedno spremlja nekaj odpora, češ da je treba upoštevati posebnosti organizacije ali posameznega dela, opaža Roblek, ključno pa je, da za njimi zares stoji vodstvo.
Direktorji: Premalo denarja, premalo zaposlenih
V UKC Ljubljana imajo na primer izstopajoče čakalne dobe pri posegih v ustih, grlu in žrelu (znašajo kar eno leto) in operacijah ščitnice (bolniki čakajo pol leta). V. d. generalnega direktorja Simon Vrhunec je poudaril, da delijo usodo preostalega zdravstva, specifika največje bolnišnice pa je, da vanjo prihaja tudi zelo veliko bolnikov iz drugih regij. Zgolj z organizacijskimi prijemi se pri čakalnih dobah po njegovem ne da več kaj dosti storiti. »Zavod za zdravstveno zavarovanje ne plača dovolj programa. V zadnjem času pa se čakalne dobe povečujejo tudi zato, ker moramo nekoliko omejevati dostop do storitev. Še vedno zdravimo več pacientov, kot pa predvideva plačani program, a manj kot pred leti. Če smo pred nekaj leti program presegali za pet odstotkov, ga bomo zdaj za približno dva do tri odstotke,« je dejal. V prvem četrtletju so obravnavali 2800 bolnikov več, kot pa bi jih smeli glede na sredstva, kar jim je prineslo slabe 4 milijone evrov minusa. Če bi opravili več operacij, bi s tem še poslabšali finančno stanje in zaostrili težave zaradi dolgov do dobaviteljev, je opozoril Vrhunec.
V novomeški bolnišnici sicer niso med tistimi z najdaljšimi čakalnimi dobami, izstopajo po čakalni dobi v revmatološki ambulanti, ki znaša kar 20 mesecev. Direktorica bolnišnice Mira Retelj je pojasnila, da imajo problem zaradi premajhnega števila revmatologov glede na potrebe. Na splošno pri njih čakalne dobe ne naraščajo, je poudarila, so pa za paciente seveda vedno težava. »Seveda si nihče ne želi čakati, ko je bolan, a v bolnišnicah smo omejeni pri številu storitev, ki jih plača zavod za zdravstveno zavarovanje.«
