V zadnjih izdihljajih je sedaj še Primorje, nekdaj največji ponos Ajdovščine. Poljšak je za njegovo rešitev potrkal na mnoga vrata. Ko je spoznal, da to ne bo obrodilo sadov, je prejšnji teden lastnike, vodstvo Primorja in banke upnice javno pozval, naj Primorje čim prej pošljejo v stečaj.

Ste že dobili kakšen odziv na vašo pobudo?

Mislim, da so v Ajdovščini različne skupine to sprejele kot pomoč, da je nekdo prvi uradno postavil to stališče in na podlagi tega lažje delajo v tej smeri (v smeri stečaja - op. p.). Žal mi je, da nisem že prej ugotovil, da politično reševanje ne bo šlo. Še vedno zagovarjam stališče, da bi bilo v interesu države in bank bolje, če bi Primorje obstalo, pa čeprav bi morali v to najverjetneje vložiti okrog 100 milijonov evrov. Sedaj pa se bo škoda dolgoročno na koncu lahko povzpela do 200 milijonov. Ne vem, kako bodo ravnale banke, ampak stečaja ne morejo ovirati. In zakaj ga ne sprožijo? Zato ker bodo takoj dobile tožbe za izplačilo garancij. To pa hitro znese tudi 120 milijonov evrov in to je denar, ki ga morajo plačati relativno hitro. Če pa bi država in politika rekli, da ne bosta zasledovali kratkoročnih, ampak dolgoročne cilje, potem bi tudi banke temu sledile.

Ali to pomeni, da je Primorje potopila politika in ne njeni nekdanji menedžerji, ki vse bolj postajajo znova aktualni?

Po mojem mnenju je Primorje še bolj kot slabe odločitve vodstva potopila slovenska politika iz ospredja ali ozadja, ki je najmanj zadnjih pet let sodelovala pri scenariju sesutja slovenskega gradbeništva. Sedaj pa ne poskrbi, da bi Slovenija obdržala vsaj eno veliko slovensko gradbeno podjetje. Ta scenarij je pripravila tuja konkurenca in se ujema s cilji svetovne kapitalistične ureditve, ko "velike ribe postopno pojedo male". Slovenska politika bi morala vplivati na vodstva, da bi bolje vodila podjetja in se ne bi zaletela v zadolževanje in tvegane naložbe. Veste, zakaj slovenska politika ne dela na tak način? Zato da se naši zrušijo pod težo špekulacij in scenarijev tujega velekapitala. Politika ustvarja pogoje za dobro gospodarjenje, pa tudi za propadanje podjetij. Na koncu je kriva politika in politiki. Pride dan, ko jih bomo imenovali.

Želite si, da bi na pogorišču gradbinca nastalo novo Primorje. Kako si to predstavljate?

Novo Primorje ni moja ideja, pobral sem jo od sindikatov. Res pa je, da se brez 50 milijonov evrov novega Primorja ne da narediti kar tako. Ampak tega denarja ni na voljo. Tudi strateškega partnerja ni, ki bi kar tako vložil v staro ali novo Primorje. V staro je skoraj nemogoče, ker je preveč dolgov, razen v primeru političnega interesa, povezanega z južnim tokom. Lažje pa je kupiti podjetje v stečaju, ker je cena nižja in se ne prevzema dolgov. Je pa tudi v Ajdovščini več pobud, jaz jih poznam kar nekaj, zagotovo pa jih je še več. Med njimi so tudi zlonamerne. Konkurenca zagotovo razmišlja, da lahko Primorje kupi za manjši denar. Če pride konkurenca, v Ajdovščini ne bodo uporabljali naših inženirjev niti znanja, kvečjemu bo tu samo en operativni oddelek konkurence. Če pa nam uspe obnova, eno podjetje Primorjevih računalničarjev za upravljanje informacijskih sistemov se je denimo že ustanovilo in deluje, lahko večino dejavnosti Primorja obnovimo in ohranimo doma.

Tem pravite dobronamerni interesenti. Koliko jih je in kako resni so?

Vsaj dve skupini sta v Primorju, ki imata resen namen nadaljevati gradbeno dejavnost v Ajdovščini. Rad bi, da bi združili moči.

Kdaj pričakujete stečaj?

Po moji oceni bo stečaj ta teden. Če bi naša zakonodaja omogočala, da bi lahko družba tudi v primeru stečaja nadaljevala z dejavnostjo, pa bi bilo najbolje, če bi se stečaj zgodil lani poleti, ko se je zamenjala uprava. Bilo bi za 50 milijonov evrov manj dolgov.

Ste eden najaktivnejših županov za ohranitev domačega gospodarstva, a "usoda" vam že dlje časa trosi stečaje, prevzeme domačih družb od tujcev, brezposelnost. Koliko pesimizma se je po vsem tem nabralo v vas?

Pesimizem pri meni večinoma ni prisoten niti za kratek čas. Hude razmere vplivajo name, da se odzovem nanje. Možgani, srce in duša delajo pospešeno. Postajam vedno bolj utrjen in trd, še bolj pripravljen za boj. Tudi drugi iz raznih skupin postajajo vedno močnejši in delujoči. Tako je prav! Kot vojne razmere. Okupator ti prinese težave, ti pa postopoma razviješ odpor in moč. Prej ali slej je okupator premagan. Ne bomo zatajili! Ne vem, koliko porazov bo še, a na koncu bo zmaga - v tem primeru novo Primorje.

natasa.ozebek@dnevnik.si