Ne moremo si privoščiti zboleti, saj takrat ne moremo delati. Vsakič, ko začutim, da me boli grlo, se zgrozim. Dvakrat v preteklih dveh letih sem predavala malce bolna in obakrat sem verjetno zaradi slabe energije dobila le povprečne ocene. Ne upam si niti pomisliti, da bi mi kaj bilo, ker za kurativno nimam časa, lahko se le trudim paziti na preventivo.

Še dopust si s.p.-jeki lahko le redko privoščimo, ker živimo v svetu, ki nikoli ne spi in vsak dan zaostanka v resnici pomeni tri dni primanjkljaja: en dan priprave na odhod, en dan na lepšem in en dan, ko moraš nadoknaditi zamujeno. V primeru tedna dni dopusta to v resnici pomeni tri tedne zaostanka in vsaj en teden brez plačanega dela. Zato razumem osebe, ki delajo karkoli rutinskega, da se veselijo vsakega petka (»…še malo, pa bo vikend,« pišejo na Facebooku, kot da je to poanta življenja), praznika, dopusta… A upam, da oni razumejo mene, jaz vsak dan delam tisto, kar ljubim (ne tisto, kar moram), meni ni dolgčas niti minuto in nad sabo nimam nikogar, ki bi mu želela pobegniti vsaj za dva tedna. Zakaj bi torej živela za počitnice, če lahko za danes?

Samostojneži si prav tako ne moremo privoščiti nemira v osebnem življenju. Futurist Rolf Jensen, ki smo mu leta 2003 izdali knjigo Viharjenje srca, je na predstavitvi v Piranu preprosto rekel: »Človek mora imeti nemir v službi, da ima mir doma. Mir v službi (= dolgčas, ne-samostojnost, ne-smisel, ne-izpopolnitev) namreč vodi do nemira doma, se vam ne zdi? Zato je treba trdno držati ravnotežje med delom in družino, kajti zanemarjanje enega od teh dveh polj podjetnika vodi do kaosa drugem polju na dolgi rok.

Zato sem z mojimi kolikor se le da, vsaj ob vikendih, jutrih in večerih. Tudi danes, celo soboto, sem razmišljala o delu, se tudi dobila s kolegico, s katero vodiva Klub za razmišljanje na II. Gimnaziji v Mariboru, a zares delat grem šele zdaj, ko sta oba otroka zaspala. Smo na družinskem vikendu na Lovrencu na Pohorju in smo bili v gozdu, pri potoku, na igrišču in na sprehodu bratovega psa, medtem ko je mož ostal v Ljubljani, ker ob sobotah obiskuje SAE Institute. V času kosila je klical moj oče, ki je trenutno dva tedna v Argentini, da se svoji ženi, moji mami, zahvali za 50 let skupnega življenja. Danes praznujeta zlato poroko. On pri 71. letih, dveh doktoratih in nenehnem delovnem zagonu na premnogih področjih dela in območjih sveta ve vse o miru doma in nemiru v službi.

Pred mano je za ta vikend cel spisek stvari, ki jih moram napisati:

- Poročilo o usposabljanju v okviru projekta dviga kreativnosti in inovativnost v pomurski regiji, gre za enoletni projekt, ki so ga prijazni razpisniki v Bruslju zaradi našega dobrega dela podaljšali še za pol leta;

- Zapis s srečanja Kluba marketinških direktorjev, ki sem ga obljubila že do četrtka, a ga še vedno nisem dokončala, ker so bile ostale stvari še veliko bolj nujne, čeprav morda ne tako pomembne;

- Poimenska vabila na ponedeljkovo Marčevsko mesečno srečanje Društva za marketing, ki bo tokrat o pogumnih naročnikih in strastnih agencijah;

- Spremembe scenarija za televizijski oglas, ki ga angleška agencija z mojo pomočjo prenaša v slovensko okolje;

- Uvodni prispevek za CD-rom Inovativna Slovenija, ki ga bo izdala Gospodarska zbornica Slovenija, o mojih izkušnjah glede pomena učinkovitega konstruktivnega razmišljanja in njegovega vpliva na kreativnost in inovativnost;

- Prenovo učnega programa pri predmetih Blagovne znamke in Management inovacij in tehnologije na Visoki šoli za dizajn;

- Scenarij svojega nastopa na TEDxLjubljana, ki se nevarno približuje, jaz pa še nisem imela prida časa, da se z njim sploh ukvarjam;

- Današnji in jutrišnji Podjetniški dnevnik.

Na razpolago imam današnjo in jutrišnjo noč.