Z menoj je približno tako kot z alternativnim zdravnikom. Samo tisti, ki vedo, da ga potrebujejo, ker so preizkusili že vse ostale možnosti, imajo dovolj spodbude, da mu zaupajo in kasneje naučeno tudi uporabljajo v svoji vsakdanji praksi. Dvomljivcev se mi ne da prepričevati, češ, to bo dobro za vas. Saj sem vam že povedala, da dober marketing (= unikaten produkt + kakovostna storitev, s poudarkom na odjemalcih, ne na sebi) ne potrebuje pospeševanja prodaje, kajne? 

Moje tržišče je neskončno veliko. Ali pa ne obstaja. To je približno tako kot pri tistih dveh trgovcih, ki sta šla prodajat čevlje v Saharo. Prvi je rekel, da ni nobene možnosti, da bi karkoli prodal, saj nihče ne nosi čevljev. Drugi je rekel, da je naletel na fantastičen trg, ker nihče… ne nosi čevljev. Tudi jaz sem tu nekje. V svetu, kjer je marsikdo tako zelo pameten, da vse ve. Vodilni še najbolj. Tak seveda nima potrebe, da bi se učil razmišljati, kaj šele učil razmišljati drugače. Če pa ve. Hkrati pa se tu in tam počasi vedno več ljudi zaveda, da s tem padejo v inteligenčno past, ki jih ne premakne ven iz dreka. In omejeni s svojim obstoječim znanjem, kulturo kritike in argumentov ter šolo konvergentnega razmišljanja znajo samo analizirati, da so se znašli v dreku, in ugotoviti, kdo je za to kriv. Ti ljudje potem poiščejo pomoč pri nekom, ki jim pomaga, da jih spravi ven. Večkrat, samostojno in ob pomoči sodelavcev. Tu nastopim jaz.

Po dopoldanskem sestanku, kjer sem to razlagala tudi svoji zainteresirani stranki, sem drvela v Idrijo, kjer sem nekim drugim članom neke druge uprave in stotniji njihovih zaposlenih to predavala na njihovih primerih. Kimali so celo uro in pol ter dvakrat zaploskali. Ponosna sem, da sem delala pri njih, za njih in z njimi. Lepo je delati z najboljšimi. In do mene vedno pridejo samo najboljši. Ker samo najboljši vedo, da je lahko še boljše. In da tisti dan, ko se nehaš truditi, da bi bil boljši, nehaš biti dober.

Tudi to podjetje je prišlo do mene, ne da bi enkrat dvignila telefon. Pri tem, kar delam, tudi veze in poznanstva ne pomagajo ravno dosti. Tisti prijatelji, ki so bili na prvih šestih delavnicah poleti 2006, so bili zelo zadovoljni že s tistim še zelo osnovnošolskim primerom usposabljanja, a nobeden od njih mi ni ponudil posla. Prijatelji te vedno prosijo, da jim narediš uslugo. Usluga pa je, za razliko od storitev, brezplačna. A jaz vedno naredim uslugo.

In skoraj vedno lahko sledim nazaj, kje, kdaj, zakaj me je nekdo našel in se odločil za mene. Najprej me je zasledil v nekem mediju, potem je kaj slišal od kakšnega zadovoljnega kolega, me morda poguglal, naletel na knjigo, slučajno videl, da imam neko brezplačno srečanje, in ko je bilo to tretjič ponovljeno, je našel tisti dve uri, da me je prišel poslušat. Ugotovil je, da sem mu resnično pisana na kožo in začel je dajati na stran denar, namenjeno izobraževanju – ali čemu drugemu v podjetju. Ko ga je nabral, me je poklical. Potem se je začela težava z datumi. Jaz nikoli ne morem jutri, drug teden, še drug mesec težko. Lahko čez tri mesece. In če lahko počaka tri mesece, potem je res zainteresiran in motiviran.