To je v drugi polovici leta 2007 nakazal podjetju Bužekijan, ki danes pod novim imenom Posestvo Mala Seva na zemljišču nad Izolo gradi luksuzno turistično kmetijo. Vegrad je po pogodbi, ki sta jo v začetku februarja 2007 podpisali Tovšakova in tedanja direktorica Bužekijana Blanka Muster, omenjenemu podjetju plačal 1,35 milijona evrov. Uradno je denar namenil za svetovanje in pomoč pri nakupu večinskega paketa delnic Delamarisa, ki ga je Vegrad kupil junija 2007 in za to plačal 13,5 milijona evrov. Kljub temu pa več indicev kaže na to, da je Tovšakova z nakazilom morebiti zgolj "pokrila" nekatere druge posle s krogom oseb, ki so tako ali drugače povezani s Posestvom Mala Seva: nekdanjima največjima lastnikoma Delamarisa Vojkom Maverjem in Loredanom Glavičem, nepremičninarjem Jožetom Anderličem, podjetnikom Predragom Šinikom in odvetnikom Mirom Senico.

Bužekijanu posredniški posel takoj po ustanovitvi

Začetek zgodbe sega v januar 2007, ko je Edi Bužekijan z minimalnim kapitalom v višini 7500 evrov ustanovil istoimensko podjetje. Čeprav Bužekijan domuje v Luciji, ga je registriral na naslovu v Ljubljani, kjer je uradni sedež več podjetij, ki jih je zastopala Blanka Muster. Slednjo je mogoče v zadnjih letih zaslediti v več podjetjih, ki so bila ali so še v lasti Mira Senice (Puteus, Octus, MSO, Palatium itd.). Ta v zgodbi o luksuzni kmetiji nad Izolo nastopa v več vlogah. Poleg tega, da je zanjo že leta 2006 po poročanju Financ pri Maksu Tajnikarju z ekonomske fakultete v Ljubljani naročil poslovni načrt, ga je Edi Bužekijan v letih 2007 in 2008 najemal za vse pravne posle, med drugim ga je pooblastil tudi za ustanovitev podjetja.

To je že deset dni po ustanovitvi, natančneje 5. februarja 2007, dobilo prvi posel. Čeprav je bilo uradno registrirano za opravljanje kmetijskih in gostinskih dejavnosti, ga je Vegrad, takrat še gradbeni velikan na vrhuncu svojih moči, izbral za svetovalca in posrednika pri nakupu delnic Delamarisa. Po pogodbi, ki smo jo pridobili v uredništvu Dnevnika, je tako velenjski gradbinec podjetju Bužekijan med drugim zaupal analitične raziskave možnosti nakupa deleža v Delamarisu, sodelovanje v pogajanjih s prodajalci, "optimizacijo gradbenega projekta" na Delamarisovih zemljiščih v Izoli in pomoč v stikih s pristojnimi organi pri sprejemanju lokacijskih načrtov.

Vegradova provizija - edini prihodek Bužekijana

Zakaj je Vegrad, ki je imel leta 2007 samo v matičnem podjetju rekordnih 1600 zaposlenih, domala vso operativo pri izpeljavi nakupa delnic in enega pomembnejših gradbenih projektov prepustil tedaj še neznanemu podjetju? Kot je mogoče prebrati v pogodbi, sta "stranki ugotovili, da Vegrad ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, informacijami in kadri". Vse to naj bi imel Bužekijan, ki po pogodbi "kot eno od svojih glavnih dejavnosti opravlja svetovanje in posredovanje pri trženju, nakupu in gradbenih objektov", čeprav to ni bilo razvidno iz uradno registriranih dejavnosti podjetja.

Pogodba in dva aneksa sta Bužekijanu zagotavljala plačilo, če bi Vegrad za 65 odstotkov delnic Delamarisa plačal največ 15,5 milijona evrov. Velenjski gradbinec te meje po pričakovanju ni presegel, zato je Bužekijanu nakazal provizijo. Podjetje je večino od 1,35 milijona evrov na račun pri Hypo Alpe Adria Bank prejelo v drugi polovici leta 2007, pri čemer je ključen podatek, da gre za edine prihodke, ki jih je v tistem letu ustvarilo podjetje.

Prodajalec Delamarisa se posrednika "ne spomni"

A tudi sami vpleteni si o dejanski vlogi bogato nagrajenega posrednika niso enotni. Medtem ko Tovšakova poudarja, da "je podjetje Bužekijan opravilo velik del potrebnih aktivnosti do sklenitve pogodbe o nakupu Delamarisa", je Vojko Maver, ki je Vegradu prodal delnice, zatrdil, da se kakršne koli vloge podjetja Bužekijan ne spomni. "Stike z nami je navezala fizična oseba, ki pa je ne smem razkriti," je dejal Maver. In kako je Bužekijan stopil v stik z Vegradom? "Tega se ne spomnim, ker je tega že pet let nazaj," odgovarja Hilda Tovšak. O poslu "ne ve ničesar" niti nekdanji Vegradov izvršni direktor za gradnje Matej Košič, ki je kasneje postal direktor Delamarisa.

Če je torej začetni kapital za gradnjo luksuzne kmetije nad Izolo, ki je prek Jožeta Anderliča konec lanskega leta pristala v lasti Predraga Šinika, deloma prispeval tudi Vegrad, pa je prav njegov nakup Delamarisa odprl vrata novim poslom, v katerih nastopajo isti igralci. Ti so potekali po dveh frontah: prek zemljišča v lasti Delamarisa, ki ga je Vegrad preimenoval v Vedelo, in dejavnosti predelave rib, ki jo je novi lastnik oddelil v podjetje Delamaris, d.o.o.

So Vegradu do nižje cene pomagali tudi kasnejši posli?

Medtem ko je Vedela del zemljišč v izolskem pristanišču prenesla na podjetje Nuntius, ki je prek Predraga Šinika in Jasne Mihelj Coustaury, soproge nekdanjega direktorja Vege, kjer je pravni oddelek vodila Katarina Kresal, konec lanskega leta za 890.000 evrov končalo v lasti Vojka Maverja, je osebe iz Delamarisa mogoče opaziti tudi v poslih s preprodajo ribje dejavnosti. Vegrad je namreč podjetje Delamaris, d.o.o., novembra 2008 za skupno 3,2 milijona evrov prodal podjetju OTC Invest, ki ga je le šest dni pred tem kupila Kranjska investicijska družba (KID) Jožeta Anderliča, in nato za 63.000 evrov preprodajal Jasni Mihelj Coustaury. Ta je OTC Invest aprila 2009 pod novim imenom Amanita preoblikovala v delniško družbo in delnice po neznani ceni nato prodala Pivki perutninarstvu, zastopnik Amanite pa je hkrati postal Bojan Kenda, ki je med majem 2007 in novembrom 2008 vodil nadzorni svet družbe Riba, nekoč večinske lastnice Delamarisa.

Je torej morda prav dejstvo, da lahko nekdanje vodilne v Delamarisu najdemo na obeh straneh posla, in ne dobro delo posrednika krivo za to, da je Vegrad za večinski delež v družbi plačal "le" 13,5 milijona evrov? Tudi po oceni Tovšakove je bil namreč posel za Vegrad "izjemno ugoden". Velenjski gradbinec pa je za 40.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče primerljivo plačal precej nižjo ceno, kot so jo za približno enako veliko sosednje zemljišče Ladjedelnice Izola v istem obdobju odšteli Kraški zidar, Sežana, SGP Pomgrad in Konstruktor VGR.

primoz.cirman@dnevnik.si, sebastjan.morozov@dnevnik.si