V svet naj gre podjetni mladostnik

Kot vsi, so na začetku malo živahni in navihani, kot je to za starost 14, 15 let popolnoma normalno. Nekateri so osebnostno že zelo izoblikovani, drugi se šele razvijajo. Skratka, dobimo povprečnega najstnika, na nas kot šoli pa je, da ga čim bolje izoblikujemo.

Če sva prej govorili o tem, kakšnega otroka dobimo, lahko trdim, da v svet spuščamo mladega odraslega. Preskok pri dijakih med 1. in 4. letnikom je očiten. Dijaki namreč v 4. letniku res dozorijo. Matura je tisti zrelostni preizkus, ki jim pomeni prvo pravo stopnico k prihodnosti. Na tej točki se predvsem sami zavejo, da niso več otroci. In to je pot, po kateri jih vodimo. Se pravi, da postanejo odgovorni mladi odrasli.

Pri dijakih spodbujamo njihovo vsestranskost. Čez čas šolanja jih soočamo z različnimi izzivi, pri katerih uporabljajo svoje sposobnosti, razvijajo talente in se navadijo spopadati tako z dobrimi kot slabimi situacijami. V svet spustimo podjetnega mladostnika, ki je pripravljen na današnji tok življenja in se ne boji prihodnosti.

Z vsem programom, ki ga izvajamo na šoli. Se pravi s tem, kar smo. Konkretno pa s prenovljenim učnim načrtom, s podjetniško naravnanimi izbirnimi vsebinami, ki sledijo smernicam prihodnosti in so značilne samo za našo šolo. Govorimo o podjetništvu pri pouku, podjetniškem tednu, ki je obvezen za vse dijake, podjetniškem krožku, ki ga dijaki obiskujejo po lastni želji. Potem so še udeležbe na start upih, seminarjih in predavanjih uglednih slovenskih podjetnikov, obiski pomembnejših prireditev s tega področja. Kot najpomembnejše pa lahko izpostavim nov način poučevanja podjetništva po metodi ameriške univerze Stanford, metodi d.school.

D.school je nov način poučevanja in učenja oblikovanja inovativnih produktov in storitev, osnovan po naravi dizajnerskega mišljenja in miselnih procesov, značilnih za kreativne poklice. S principom »vsak zmore vse« skozi neobremenjenost ter skupinsko dinamiko rešuje relevantne družbene izzive. Ali, če povemo preprosto, dijakom se postavi realen problem, za katerega morajo poiskati realno rešitev.

Ne, to so preprosto smernice, po katerih moramo kot šola sodobnega podjetništva iti. Potrebam trga dela se je treba nenehno prilagajati. V to smo prisiljeni, če želimo preživeti. Danes je služba nekaj, kar ni več samoumevno, ni več takšne varnosti kot nekoč. Zato dajemo med šolanjem tak poudarek na dijaka kot celostno osebo. Trend makropodjetij se spreminja v trend mikropodjetij, zato mora biti posameznik vsestranski, ali drugače, dijak, ki se pri nas izšola, ima zaradi vsega pridobljenega znanja podjetništva odličen temelj in izhodišče za prihodnost.

Stvari konkretiziramo. Gremo iz teorije v prakso. Ni dovolj, da dijaki razumejo, kako se ustanovi podjetje, kaj je dobiček in kako izstaviti račun. Narediti morajo. Ustanovi, izračunaj in izstavi. Tudi pri novinarjih, napisati vest ali prebrati o tem, kaj je vest, je razlika. Tukaj je prednost metode d.school, se pravi imamo konkretne situacije, ki morajo ponuditi konkretne rešitve. Ker so dijaki že v času šolanja ustrezno usposobljeni, jim kasneje prehod na trg dela ne predstavlja težav.

Večina dijakov se odloči za nadaljevanje šolanja, zaposli se jih le peščica. Načeloma jih po končani srednji šoli dela velika večina prek študentskega servisa. Ko sem bila recimo na obletnici mature razreda, ki sem mu bila razredničarka, so se mi pohvalili, da so vsi zaposleni. Lahko rečem, da kar na dobrih delovnih mestih.

Stvari se morajo odvijati v svojem času. Dijaki se tudi v podjetniškem smislu dodobra razvijejo v 4. letniku. Začenjajo udejanjati svoje ideje, jih dopolnjujejo in potem se začne tisto pravo razmišljanje, kaj in kako. Tukaj jim pomagamo sami ali jih povežemo s kom, ki jih bolje usmeri. V prejšnjih generacijah še nismo prišli do točke monetizacije. Zdaj počasi delamo tudi na tem, se povezujemo in iščemo možnosti. Sami orjemo ledino. Ampak, kot sem dejala, vse ob svojem času.

Nedvomno, ravno njihove želje so tiste, ki nam dajo še večji zagon za spremembe. Vsega se naenkrat ne da zamenjati ali prenoviti, zato gremo prednostno po seznamu želja. Začeli smo s povečavo šolske knjižnice, kjer nam je uspelo narediti stičišče znanja, kreativne ideje in dobrega počutja. Potem so tukaj novi hodniki, kjer se lahko sprehajamo med citati velikih ljudi in mislecev ter posedimo na klopeh, ki so narejene v stilu in barvah šole. Tukaj imamo v načrtu še velik projekt izdelave šolskih omaric, za katere dijaki že delajo prototip, končna postavitev pa naj bi se zgodila do začetka prihodnjega šolskega leta. Počasi moderniziramo tudi učilnice, ravno v tem tednu smo osvežili dve, kjer nam je bil poleg dijakov v pomoč tudi eden izmed staršev. Zato lahko trdim, da sem resnično ponosna, ko vidim, da vsi skupaj čutimo takšno mero pripadnosti naši šoli, in verjamem, da je to želja vsakega ravnatelja.